Spomin na nacistične zločine tudi po 71 letih od konca 2. svetovne vojne v avstrijski družbi nikakor nima samoumevnega mesta. Zato je odkritje spominskega obeležja 18. maja v wernberškem samostanu še toliko pomembnejše. „Po eni strani spominja na milijone ljudi, ki so postali žrtve ostudnih žločinov v nacionalsocialističnem uničevalnem taborišču v Auschwitzu (Oświęcimu). Po drugi strani pa pričuje o ljudeh posameznikih, ki so v docela nečloveškem času s svojimi dejanji upora in solidarnosti zastavili mejnike človečnosti“, je v svojem nagovoru poudaril Peter Gstettner, vodilna osebnost na področju razvijanja temeljite kulture spominjanja na Koroškem.

Marija Stromberger, ki so jo ujetniki imenovali tudi „angel Auschwitza“ je bila članica majhne skupine, ki se je znašla med žrtvami in storilci. Kot bolniška sestra v taboriščni bolnišnici SS je postala „priča“ nacističnih zločinov, a ni bila zgolj opazovalka, ki bi se odvrnila od vsega, kar je videl. Marija Stromberger ni sodila v krog ljudi, ki so postali priče mučenja, a niso ukrepali, ker niso videli vzroka za pomoč, ali pa so se zbali „vmešavanja“ in s tem povezanimi izsledki.

Za poljaka Edwarda Pyśa, ki mu je Marija v Auschwitzu rešila življenje in z njim ostala tudi nadlje povezana, ostaja večna uganka njena moč, ki jo je zajemala iz svoje vere. Takole piše: „Sestra Marija je bila čudovita podoba. Skorajda nemogoče je bilo pričakovati, da bi v zadjem krogu pekla še srečal angela. Imenovali smo jo ‘angel Auschwitza’. Imel sem neznansko srečo, da sem jo srečal in spoznal. Varovala me je kakor angel varuh, pa čeprav ji tega nikakor ne bi bilo treba storiti.“

Šele 10 let po osvobodtivi Aschwitza je Marija Stromberger deležna počastitve, ki bo ostala tudi edina v njenem življenju. Kot nosilka prvega častnega članstva KZ-Verbanda bo izbrana leta 1955. V zahvalnem pismu beremo v za njo značilni skromnosti: „Ljubi kameradi! … Kar sem storila, je bila človeška dolžnost in žal le kaplja v morje. Oh, vse je tako živo in spomin na tiste čase najbrž nikoli ne bo zbledel. Kako rada bi spet z vami o tem govorila …“

Po koncu vojne jo je francoska zasedbena oblast zadržala v internacijskem taborišču, vse dotlej, ko so nekdanji ujetniki Auschwitza dokazali njeno nedolžnost. V Waršavskem procesu leta 1947 je izpovedala proti nekdanjemu taboriščnemu komandantu Rudolfu Hößu. Od februarja 1949 naprej se je zaposlila kot pomožna delavka v neki tekstilni tovarni in do svoje smrti odmaknjeno živela v Bregenzu. Marija Stromberger, bolna na srcu in zaznamovana od doživetij v Auschwitzu je maja 1957 umrla za srčno kapjo.