Dekanat

Dekanat Bleiburg/Pliberk

Das kirchliche Leben in Brasilien

Cerkveno življenje v Braziliji

Besuch in Brasilien (© Foto:  p. Andrej Lampret)
Besuch in Brasilien (© Foto: p. Andrej Lampret)

Zahvaljujemo se p. Andreju Lampretu, duhovniku pomočniku pliberške dekanije, ki je napisal poročilo o največji katoliški državi sveta, o Braziliji. Tam je več let deloval kot misijionar, zadnjič jo je obiskal v mesecu novembru 2017. Ker župnija Žvabek od leta 2018 naprej podpira misijonskega bogoslovca iz te države, smo ga prosili za izčrpno poročilo o cerkvenem življenju v tej državi, kjer živi največ katoličanov sveta.

P. Andrej Lampret, Aushilfsseelsorger des Dekanates Bleiburg-Pliberk, war viele Jahre als Missionar in Brasilien tätig. Brasilien gilt als das Land mit dem höchsten Anteil an Katholiken auf der Welt. P. Andrej berichtet hier von seinem Aufenthalt in der Stadt San Salvador da Bahia, in der er einige Jahre als Missionar gewirkt hat. Im November 2017 machte er dort erneut einen Besuch. Da die Pfarre Schwabegg seit 2018 einen Missionsseminaristen aus Brasilien unterstützt, haben wir ihn um einen ausführlichen Bericht gebeten und danken ihm auch für die bereitgestellten Bilder.

 

Od Cerkve za uboge k Cerkvi ubogih

Cerkev se je po Kristusovem zgledu srečala z ubogimi in za uboge naredi veliko. Najpomembnejši vidik Cerkve in njegovega dela se v Brasilu odraža v odnosu do ubogih, s katerim najbolj dosledno posnema Kristusa. Cerkev ki želi služiti Bogu, je spoznala, da to najbolje uresničuje, če pomaga bližnjim.

Malo je mest v zgodovini, ki bi se ponašalo s tako lepo in kruto zgodovino kot je Salvador de Bahia. Lepo zaradi čudovite arhitekture cerkva, muzejev, slikarstva in kiparstva na Pelourinho, to je zgornjem delu mesta. Ustvarili so ga na začetku takratni osvajalci in ustanovitelji Salvadorja. Kruti ali žalostni del zgodovine pa je seveda ta, da so sem privedli tudi do 8 milijonov sužnjev, ki so jih pripeljali največ iz Angole, Konga in Mozambika in ostalih afriških držav. Zato je ves ta del Brazilije temnopolt. 80% temnopoltega prebivalstva živi v veliki bedi v tako imenovanih favele, v velikih mestih.

Revščina je tudi v notranjosti in na podeželju, saj je življenje kmetov in drugih ljudi tudi polno bede. Salvador je bil ustanovljen leta 1549, bil je glavno mesto Brazilije do leta 1763. Takrat so vlado prestavili v novo prestolnico Rio de Jeneiro. Nato se je v šestdesetih letih zgradila novo umetno narejena prestolnica Brasilia, ki je danes vladno središče te pete največje države na svetu.

Salvador je bil kar 214 let glavno gospodarsko, trgovsko, pomorsko, politično, kulturno in versko središče te novo kolonialno nastale države. Bil je največje pristanišče ob Atlantika. Treba pa je povedati, da je najpomembnejše mesto v Južni Ameriki še vedno Sao Paulo, ki je 25. januarja obhajalo 463 letnico ustanovitve. To je bil praznik vseh praznikov, vendar ga je letos pokvaril dež. Poleg številnih ostalih nastopajočih je sodelovalo tudi 32 trio elektrico in velika zvezda, starosta brazilske glasbe Gaetano Veloso.

 

In še malo zgodovine in iz gospodarstva

Brazilijo je odkril portugalski pomorščak Pedro Alvares Cabral, ki se ni izkrcal v Salvadorju, mestu Rešitelja ali Odrešenika, temveč v Porto Seguro, ki je mesto z najlepšimi plažami na svetu in s kristalno čistim morjem. To je mo videti ne samo v teh dveh naštetih mestih, ampak tudi vseh ostalih mestih Bahie.

Ilheus, ki tudi je največje svetovno pristanišče kakava na svetu, ki pa je zadnja leta zgubil svoj sloves. Vse plantaže morajo obnoviti zaradi bolezni. Pristanišče bolj kot ne, sedaj sameva. Tu določajo tudi borzno ceno kakava, v notranjosti v Feira de Santana, 110 km od Salvadorja pa je borza za govedo. Zelo znana in privlačna za domače in tuje turiste in popotnike je Praia do Forte, s prekrasno cerkvijo in trdnjavo. Predvsem je znana po želvah. V tem delu Brazilije oz. Bahie je toliko lepot, da ob njih obstoji in samo opazuje. Od 8.500 km morja je narava ustvarila veliko pravih biserov.

Zgodovina, ki se je začela leta 1500 z Pedro Alvares Cabralom se je nadaljevala znanim pomorščakom Amerigom Vispuccijem, ki se je 1. novembra leta 1501 izkrcal v Salvadorju, in zaliv poimenoval po tem datumu Todos os Santos - Vsi sveti. Viri tudi povedo, da je mesto začel ustanavljati Diogo Alvares, odposlanec portugalskega kralja Janeza III. Ta kralj je imenoval tudi prvega guvernerja Thome de Souza, ki je v zgodovini Brazilije prvi guverner in general. Souza je bil guverner do leta 1553 in se je nato vrnil v Lizbono, zamenjal ga je guverner in general D. Duarte da Costa. Prvi škof Brazilije, ustoličen leta 1556, je bil D. Pedro Fernandes Sordinho. Kipa obeh velikih mož stojita na starem Pelourinho, drug blizu drugega. Mesto se je nato hitro razvijalo. Takratnemu gospodarstvu je primanjkovalo delovne sile. Saj prvotni prebivalci, Indijanci niso mogli delati na plantažah sladkorja in bombaža od zore do mraka. Upirali so se. V tem času v 16. stoletju se je začela tragedija sužnjev. Te so vozili predvsem iz Angole, Konga, Mozambika. Tukaj je bil največji svetovni trg sužnjev. Danes je to trg s prekrasno arhitekturo, s številnimi cerkvami, od katerih je najbolj čudovita baročna cerkev, samostan in muzej Sao Francisco - Sv. Frančišek.

Na tem mestu so bili v razdalji slabega kilometra samostani vseh redov cerkve, ki so takrat kaj veljali. Tu so še vladna palača, mestni muzej in skoraj vse ustanove, pomembne za funkcioniranje. Tu je kaj videti. Portugalski kralj Janez VI. je ustanovil šolo za medicino, in potem je tu nastala prva medicinska fakulteta v Braziliji. Izjemna zgradba je v slabem stanju, na srečo so jo začeli obnavljati.

Leta 1583 je imel Salvador dva parka, tri ceste in okoli 1600 prebivalcev. Rastoče bogastvo mesta pa je pritegnilo pozornost tujcev, predvsem Nizozemcev in Francozov. Mesto so večkrat napadali tuji osvajalci, ko pa sta se leta 1580 združila dela portugalskega in španskega kraljestva so se začeli prepiri med Evropo in novo Brazilijo. Leta 1624 so prišli v Salvador Nizozemci, ki so hoteli zasesti mesto, vendar so jih Španci leta 1625 s 40 ladjami prignali na sever v zdajšnji Pernambuco, z kjer je doma tudi znani nogometaš Rivaldo, zlata žoga.

 

Prazniki v Brasil in karneval v San Salvadorju

Najpomembnejši praznik v Salvadorju je Nosso Senhor do Bonfin, ki se začne z devetdnevnico, slavno mašo in procesijo. Nato priredijo ognjemet in poskrbijo za veliko glasbe, ki je Brazilcem v krvi, zlasti v tem delu dežele, in se močno razlikuje od drugih. Tu se je treba ustaviti. Cerkev namreč ni onemogočala načine verovanja, ko so ga prinesli s seboj sužnji, in te verske prakse živijo še danes.

Drugega februarja na praznik Svečnice, na morju v zaselku Rio Vermelho. Imenujejo ga Festa de Iemanja, častijo pa boginjo Iemanja. Ta praznik naj bi prinesli iz Angole sužnji, ki naj bi jih bila omenjena boginja spremljala na poti v kruto suženjstvo po morju. Zato še danes z ladjami odplujejo na morje in ji darujejo cvetje in dišave.

Afričani so seboj prinesli tudi ples capoeira, ki so ga plesali sužnji in ga je na Pelourinhu možno vedno in povsod videti. Ples menda izvira iz Angole, Konga ali Mozambika, sestavljajo pa ga hitri gibi in premiki, ki jih spremlja glasba, petje in borilne veščine. Pobegli sužnji in lovci na glave naj bi drug drugemu postavljali zasede v visoki travi in tako naj bi capoeira predstavljala bojevanje v visoki travi. Razlag je seveda več. V portugalščini pomeni capoeira koš za kokoši, saj so sužnji v košarah, imenovanih capoeira menda prodajali piščance.

Najpomembnejši pa je seveda karneval, ki ima v Salvadorju poseben pomen. To je največji praznik na tem planetu na ulicah. Pri nas ljudje poznajo predvsem karneval v Riu, ki je karneval za turiste, medtem ko je karneval v Salvadorju za domačine. Navadno se na njem zbere okoli tri milijone ljudi. Samo turistov je 1 milijon, za varnost skrbi kakšnih 30.000 policistov, slavje pa traja šest dni.

Trio eletrico je nekaj, brez česar tu ni nobenega praznika. To je tovornjak, na katerem igra ansambel nekaj ur brez prekinitve. Kateri je najboljši trio electrico je težko napovedati, saj so vsako leto novi. Naj jih naštejem nekaj: Chiclete com Banana, ki ga strokovnjaki primerjajo z Rodom Stewardom, Paulom McCartneyem in Eltonom Johnom. Njegov najboljši CD so prodali v nakladi osem milijonov. Ko sem ga poslušal, so zaplesale tudi nune, redovne sestre matere. Morda ni odveč podatek, da med sveto mašo v Bahii temnopolto prebivalstvo tudi pleše. Naj omenim še veliko zvezdnico Ivete Sangalo, Claudio Leitte, Timbalada, Araketu, Psirico, teh je polno. Zvezdnik je tudi pater Marcello Rossi, ki ga je mogoče slišati na vseh radijskih in televizijskih programih. Pri njegovi maši v Sao Paulo ali kje drugje se zbere tudi po milijon ljudi. Potem je še več drugih duhovnikov, ki pojejo: Padre Fábio de Melo, João Carlos, Reginaldo Manzotti, José Fernandes de Oliveira, oziroma P. Zezinho, Alessandro Campos, Padre Antônio Maria da omenim le nekatere.

 

Kaj pa standard?

Najnižja plača je 320 dolarjev (USA$) oziroma 965 realov BR$. Policaj zasluži 1.000 dolarjev, medtem ko dobi pilot, ki škropi posestvu, 4.000 dolarjev. Poslanci zaslužijo različno od 12.000 dolarjev navzgor. Neki bivši upokojeni poslanci ima 32.000 dolarjev pokojnine. Govorijo celo, da v resnici dobivajo še enkrat toliko. Razlika med bogatimi in revnimi je ogromna. Črno prebivalstvo živi v bedi in je zelo zapostavljeno. Razlike med zveznimi državami so velike.

Cerkev ubogih

Cerkev je tukaj zelo močno prisotna in priljubljena. Salvador naj bi imel toliko svetišč, kolikor je dni v letu: med njimi 180 rimskokatoliških cerkva. Tod živi tudi mnogo drugih veroizpovedi in verskih skupnosti. To velja za ves Brasil. Poleg rimskokatoliške je najštevilčnejša protestantska ali Igreja Universal do Reino de Deus (IURD), teh vej ali skupnosti je ogromno, veliko.

Cerkev se je po Kristusovem zgledu srečala z ubogimi in za uboge naredila veliko. Najpomembnejši vidik Cerkve in njenega dela se tukaj odraža v odnosu do ubogih, s katerim je najbolj dosledno posnemala Kristusa. Cerkev, ki želi služiti Bogu, je spoznala, da bo to najbolje uresničevala, če bo pomagala bližnjim, ki so doživljali podobne stiske kot zavrženi ljudje v Kristusovem času.

S svojim načinom delovanja je naredila preskok od Cerkve za uboge k Cerkvi ubogih. Dokazala je, da lahko ljudje s skromnimi odpovedmi in prostovoljnimi darovi pomagajo mnogim trpečim in zapuščenim. Pomembno pri pomoči ubogih je ustvariti razmere, v katerih bodo ljudje na robu družbe lahko našli svojo identiteto in svoj prostor pod soncem. Družba, ki izključuje katerega koli člana, ni več prava človeška družba, saj bi morala biti vsa človeška družba v službi človeka, prav posebno to velja za Cerkev. Cerkev je bila od samega začetka Cerkev ubogih.

Zaradi hudih socialnih stisk je pred 40 leti nastala teologija osvoboditve, ki ni gola teorija. Svoje začetke ima v praktičnem angažiranju Cerkve in vseh ljudi dobre volje za vsestransko osvoboditev človeka, Cerkev se poraja. Oblikujejo se male skupine, imenovane temeljne skupine ali temeljna občestva. Cerkev ja tako postala Cerkev ubogih, ki se zavedajo pravic do svobodnega in človeka vrednega življenja. Cerkev tu živi in dela in nihče ne vidi v njej sovražnico. Tukaj se vidi, da res opravlja svoje poslanstvo.

 

Das kirchliche Leben in San Salvador in Brasilien

San Salvador da Bahia de Todos os Santos wurde im Jahre 1549 gegründet und war bis 1763 die Hauptstadt von Brasilien. Wie kaum eine Stadt in Südamerika kann sich San Salvador da Bahia mit so schönen und wertvollen historischen Bauten rühmen. Gleichzeitig ist die Geschichte gekennzeichnet durch den Sklavenhandel, wo über 8 Millionen Menschen v. a. aus den afrikanischen Ländern Angola, Kongo und Mosambik über diesen größten Antlantikhafen nach Brasilien verschifft wurden. Viele dieser Nachfahren leben heute in den Elendsvierteln, in den sogenannten Favelas. Der Bundesstaat Bahia ist auch bekannt für seine Naturschönheiten und für seine naturbelassenen Strände.

P. Andrej berichtet von der Feier Nosso Senhor do Bonfin in San Salvador, in der sich Elemente der ursprünglichen Kultur der ehemaligen Sklaven mit der Feier einer Novene (Neuntagesandacht), Heiligen Messen und einer festlichen Prozession verbinden. In San Salvador wird der Karneval der Einheimischen gefeiert, der sich vom Karneval der Touristen in Rio de Janeiro unterscheidet. Auf sogenannten Trio eletrico, fahrenden Lastkraftwägen, spielen Musikkapellen ununterbrochen ihre Musik und alle tanzen dazu den sogenannten capoeira, der den Kampf zwischen den Sklaven und den Kopfgeldjägern darstellen soll. Viele Sänger treten auf, darunter sind auch einige Priester zu wahren Musikgrößen in Brasilien aufgestiegen.

Die Römisch-katholische Kirche ist sehr beliebt und aktiv in San Salvador und ganz Brasilien. Wegen der großen sozialen Nöte entstand vor 40 Jahren die sogenannte Theologie der Befreiung, die maßgeblich dazu beitrug, dass sich die Kirche für die Armen zu einer Kirche der Armen entwickelte. Ihre Anfänge hat sie in den Basisgemeinden und Basisgemeinschaften, die sich für eine Befreiung des Menschen in allen Lebensbereichen einsetzte. Hier sieht man, dass die katholische Kirche in Brasilien ihrer eigentlichen Aufgabe und Mission nachkommt und durch die Hilfe an den Armen das wahre Antlitz Jesu Christi zeigt.

p. Andrej Lampret

Duhovnik pomočnik v pliberški dekaniji in duhovni spremljevalec suške Marijine legije v Žvabeku

Aushilfsseelsorger des Dekanates Bleiburg und geistlicher Leiter der Legio Mariae aus Neuhaus in Schwabegg

 

Priesterpatenschaft der Pfarre Schwabegg • Misijonski bogoslovec župnije Žvabek

Die Pfarre Schwabegg wird ab dem Jahr 2018 für höchstens vier Jahre (d.h. bis Ende 2021) die Ausbildungskosten für die kirchliche Priesterausbildung eines Missionsseminaristen mitfinanzieren. Auf Bitten des Pfarrkirchenrates wurde der Pfarre Schwabegg von den für die Päpstlichen Missionswerken in Österreich zuständigen Missionsagentur in Wien ein Seminarist aus Brasilien zugeteilt.

Die Römisch-Katholische Kirche in Lateinamerika steht vor großen sozialen und religiösen Herausforderungen. Deshalb werden auch gut ausgebildete Priester gebraucht.

Wir danken Frau Simone Sommer von Missio Österreich in Wien für die diesbezügliche freundliche Korrespondenz und für die Übermittlung der Informationen zum Missionsseminaristen Estevao.

Die Mitglieder des Gebetsapostolates des Lebendigen Rosenkranzes der Pfarre Schwabegg und weitere Pfarrmitglieder haben jetzt schon für den Jahresbeitrag 2018 gespendet. Wir danken Frau Ida Schlatte und Frau Irene Wagner, die die einzelnen Beiträge eingesammelt und zur Weiterleitung in Empfang genommen haben.

Für die von der Pfarre Schwabegg mitfinanzierte vierjährige Zeit des Theologiestudiums beträgt der Jahresbetrag jeweils 600,00 Euro. Diese Studienzeit stellt für den einzelnen Seminaristen auch eine Zeit der persönlichen Reifung und Prüfung für die Berufung und kirchliche Sendung zum Priesteramt dar. Das Studium endet mit der Priesterweihe.

Die Unterstützung des Missionsseminaristen erfolgt nicht in unmittelbarem Kontakt mit dem dafür ausgewählten Priesterkandidaten, sondern in direktem und zweckgebundenen Kontakt mit dem für ihn zuständigen Diözesanbischof und den für seine Priesterausbildung Verantwortlichen.

Damit soll auch garantiert und verhindert werden, dass durch die Unterstützung für den ausgewählten Priesterkandidaten der unterstützenden Pfarre Folgelasten entstehen, wie z. B. durch die Herstellung von persönlichen Kontakten und Auslandsreisen, aus denen dann für die Unterstützungspfarren weiter gehende finanzielle Verpflichtungen entstehen, die nichts mit der direkten Priesterausbildung zu tun haben. Es geht also um die Unterstützung der Ausbildung von Missionspriesterstudenten und nicht um die Förderung von bereits ausgebildeten Missionaren. Die Förderung von ausgebildeten Missionaren fällt vorrangig in die Zuständigkeit der Päpstlichen Missionswerke, die ja außerdem durch regelmäßige Jahreskollekten von der Pfarre unterstützt werden.

Die Pfarre Schwabegg-Žvabek wird Sie deshalb auch in den nächsten Jahren über den weiteren Studienverlauf des von ihr unterstützten Missionsseminaristen informieren.

Zu den Aufgaben der Priester in den Missionsdiözesen schreibt Missio Austria in einer Aussendung folgendes: „Priester in Afrika, Asien, Lateinamerika und Ozeanien stehen vor einer Fülle von Herausforderungen: Sie verkünden Christus, das Heil der Welt, sie feiern die Hl. Messe, nehmen die Beichte ab und beten mit und für die Menschen, die sie als Seelsorger in allen Lebensabschnitten begleiten.

Darüber hinaus sind sie oft die erste Anlaufstelle für alle Kranken, Armen und Hilfesuchenden ihrer großen Pfarrgebiete. Priester schenken den Menschen Trost und Hoffnung in Notlagen, bei Schicksalsschlägen und Naturkatastrophen. Im Alltag, der oft von widrigsten Lebensbedingungen und großer Armut geprägt ist, stehen sie den Gläubigen und den Menschen am Rande der Gesellschaft mit Rat und Tat zur Verfügung. Sie bauen Schulen, Waisen- und Krankenhäuser auf, holen die Kinder von den Straßen und schenken Ihnen somit eine Zukunft. Oft müssen Sie allerdings große Entfernungen zurücklegen und können ihre Gemeinden nur ein Mal pro Monat oder seltener besuchen.

In den Missionsdiözesen sind die Priester für wesentlich mehr Gläubige zuständig als in Europa. Häufig werden Priester auch von Andersgläubigen als Schiedsrichter in vielen Lebensfragen oder als Friedensstifter zwischen verfeindeten Gruppen hinzugezogen. Die Seminare müssen ihren Kandidaten daher nicht nur eine fundierte theologische sondern auch eine umfassende und praxisorientierte Ausbildung vermitteln.“

(https://www.missio.at/fileadmin/media_data/xx/sonstiges/PDFs/Priesterpatenschaften_final.pdf)

 

Die Pfarre Schwabegg-Žvabek wird den Missionsseminaristen und Priesteramtskandidaten Estavao mit ihrem Gebet begleiten (in den Fürbitten am Sonntag, Eucharistische Anbetung und Gebet für neue priesterliche und geistliche Berufungen einmal im Monat). Auch der Missionsseminarist Estavao wird mit seinen Unterstützerinnen und Unterstützern aus Schwabegg in Österreich im Gebet verbunden sein.

Zu seinem Studienverlauf und zu seiner Motivation, Priester zu werden, hat Missionsseminarist Estevao an die Abteilung von Missio Austria Folgendes geschrieben: „Ich habe mein Philosophiestudium am ICESPI - Instituto Católico de Estudos Superiores do Piauí im Jahr 2016 abgeschlossen. Derzeit studiere ich im 1. Theologiejahr am Seminário Interdiocesano Sagrado Coração de Jesus in Brasilien.

Meine Hobbies sind Fußball und Volleyball spielen, Filme sehen und reisen. […] Ich habe noch zwei Geschwister. Meine Familie lebt in Ilha Grande im Bundesstaat Piauí und gehört dem römisch-katholischen Glauben an. Die ganze Familie ist in der Gemeinde sehr engagiert. Ich möchte Priester werden, um die Menschen zu Gott zu bringen. Das Leben in der Gemeinschaft und das Gebet sind mir sehr wichtig.“

Vom jetzigen Aushilfspriester des Dekanates Bleiburg-Pliberk, P. Andrej Lampret, haben wir u. a. auch dazu weiter oben schon einen Bericht über das kirchliche Leben in Brasilien auf der Pfarrhomepage veröffentlicht.

 

Misijonski bogoslovec župnije Žvabek

Župnija Žvabek bo spet za štiri leta podpirala misijonskega bogoslovca. Podpirali bomo bogoslovca iz Brazilije v Južni Ameriki. Brazilija potrebuje dobro izobražene duhovnike, ki stojijo ljudem v stiski ob strani. V Južni Ameriki morajo duhovniki mnogo več vernikov oskrbovati, kakor v Evropi. Velikokrat so oni prvi pogovorni partnerji kar se tiče pomoči v socialnih stiskah ali pri zagotavljanju izobraževanja mladih in revnih.

Misijonski bogoslovec Estevao piše o svojem študiju in svojem življenju: „Leta 2016 sem zaključil svoj odsek študija filozofije. Zdaj študiram prvi letnik teologije na medškofijskem semenišču Presvetega srca Jezusa v Braziliji. Moji konjički so nogomet in odbojka, rad gledam filme in potujem. Imam še sestro in brata, družina stanuje v zvezni deželi Piauí in so rimsko-katoliške veroizpovedi. V domači fari so zelo aktivni. Duhovnik hočem postati zaradi tega, ker hočem ljudi privesti k Bogu. Življenje v skupnosti in molitev mi veliko pomenita.“

Zahvala za prijazno korespondenco velja gospe Simoni Sommer od avstrijske misijonske družbe na Dunaju, ki je nam posredovala misijonskega bogoslovca iz Brazilije. Škofje v Braziliji so zelo hvaležni za to gmotno podporo, ker sami ne bi mogli sprejeti vseh bogoslovcev v bogoslovja zaradi pomanjkanja denarnih sredstev.

Člani živega rožnega venca ter vrsta farnih podpornikov so dali za letni prispevek izobraževanja misijonskega bogoslovca v višini 600,00 evrov letno. Teološka izobrazba traja štiri leta, na koncu pa sledi duhovniško posvečenje. Odgovorni za izobrazbo semeniščnikov bodo vsako leto obveščali faro o študijskem napredku kandidata.

Misijonskega bogoslovca bomo tudi vedno spet vključili v farno molitev (pri priprošnjah ob nedeljah, molitvena ura za duhovniške in duhovne poklice enkrat na mesec) kakor bo tudi on z nami povezan z molitvijo. Obiskov in osebnih stikov z bogoslovcem ne nameravamo, da tako tudi preprečimo drage polete v dežele podpornikov.

Na domači strani žvabeške župnije in pliberške dekanije bomo objavili poročilo od duhovnika pomočnika pliberške dekanije, p. Andreja Lampreta, ki je velik poznavalec cerkvenega življenju v Braziliji.

Irene Wagner

Kassierin Pfarrkirchenrat (AVF) - blagajničarka cerkveni svet

 

Slike • Fotos: p. Andrej Lampret, Sao Paolo, Mae de Deus, Brasil, 07.12.2013.