Nad 50 navdušenih cerkvenih pevk in pevcev, organistov, pevododij in kantorjev iz Podjune, Roža in Zilje se je odzvalo povabilu Dušnopastirskega urada in Referata za cerkveno glasbo in se udeležilo vsakoletnega seminarja v Tinjah.

Seminar za cerkvene pevke in pevce 

je najstarejši in verjetno tudi najbolj obiskan tečaj v Domu v Tinjah. Da je res tako, je dokazalo število udeleženk in udeležencev letošnjega že 46. strokovnega seminarja. Nad 50 navdušenih cerkvenih pevk in pevcev, organistov, pevododij in kantorjev iz Podjune, Roža in Zilje se je odzvalo povabilu DPU in Referata za cerkveno petje. Jožetu Ropitzu, očetu tega seminarja, je tudi letos uspelo pripraviti zanimiv in pester spored. Z geslom »Vera – upanje – ljubezen« je mdr. predstavil najnovejše objavljene skladbe v reviji za cerkveno glasbo »Cerkveni glasbenik«, dve pesmi Antona Jobsta in nekaj psalmov. Stalnica seminarja je tudi predstavitev nove duhovne glasbe, za katero je bil odgovoren Michael Joham, župnik v Kotmari vasi. Višek seminarja pa je bila maša Missa Mariana, čudovita skladba hrvaškega skladatelja Ivana Degrela. Ivan Degrel je bil po vojni hišni glasbeni prefekt v marijanišču na Plešivcu in tam poučeval tudi harmonij in petje. Tam je nastala tudi ta maša (verjetno ok. leta 1946/47), ki so jo takrat peli mdr. že Jože Ropitz, Anton Feinig, Janko Zerzer in Pepo Adamitsch. Sigrid Konnerth, ki je že nekaj let referentka pri strokovnem seminarju, je udeležencem predstavila Kyrie, Sanctus in Agnus Dei. Vse skladbe je na seminarju na klavirju in na orglah občuteno spremljal Damian Oitzl.

Ob koncu seminarja so udeleženci izrazli željo, da bi bil tak seminar dvakrat na leto. Udeleženka pa je strnila svoje občutke tako: »Ta seminar je bil zame prava duhovna obnova!« 

Andrej Lampichler

Anton Jobst (1894–1981) to- in onstran Karavank.

To je bil naslov predavanja na letošnjem 46. seminarju za cerkvene pevce v Tinjah. Seminar je kot po navadi vodil zelo prizadevni Jože Ropitz, skoraj bi zapisal starosta slovenske cerkvene glasbe na južnem Koroškem. Njemu v pomoč sta bila kotmirški župnik Michael Joham in zborovska dirigentka Sigrid Konnerth. 

Predavanje o Antonu Jobstu v petek zvečer je bila ena redkih priložnosti, da v kvalitetni slovenščini slišimo kaj več o tem našem ziljskem rojaku. Predavanje je bilo zasnovano v obliki pogovora med muzikologom Francem Križnarjem in žirovskim organistom Tonetom Čadežem.

Ves pogovor se je pletel seveda okoli Antona Jobsta, čigar 120-letnico rojstva so obilno praznovali v Žireh, velikanskih tamkajšnjih orgel, ki še danes štejejo med največje v Sloveniji in okoli Jobstovega vpliva na sedanjo cerkveno-glasbeno prakso. Govorila sta seveda o neverjetni Jobstovi discipliniranosti, o njegovem zelo hitrem avtodidaktičnem napredovanju v glasbi (praktično ni imel pravega učitelja kompozicije) in o mnogih zavojih njegovega dolgega življenja.

K temu spada: Anton Jobst je prišel v Žiri mlad in tam ostal (s presledki) okoli 69 let; v Žireh je v teh dolgih letih vodil ali usmerjal skoraj vse, kar se je tam glasbenega dogajalo (od cerkvenega petja do pouka klavirja in vodenja pihalne godbe), seveda je vmes padel tudi v nemilost pri oblasteh, tako da je po drugi svetovni vojni poučeval približno dve leti na celovškem konzervatoriju; in še in še bi lahko našteli. Zaradi železne discipline mu je uspelo napisati ogromno število skladb, od cerkvenih do posvetnih pesmi, vmes pa tudi številne krajše orgelske skladbe, pa tudi za pihalno godbo je pisal. Njegov glasbeni stavek je izdelan, spreten je v modulaciji, prav dober je v himnah oz. himničnih besedilih. Marsikaj je napisal tudi na besedila Valentina Polanška, kar pomeni, da Koroške gotovo ni pozabil.

Na tinjskem predavanju smo seveda slišali tudi razne ocene Jobstovega opusa: ali se ga poje in igra (na orglah) zadostno ali ne. To vprašanje, se mi zdi, ostaja odprto: dokler ne poznamo res točnih številk, kaj vse se na naših cerkvenih korih igra ali poje, je težko reči, ali Jobsta cenimo dovolj ali ne. Vem, da se med obilnim gradivom za petje po naših korih vedno pojavlja tudi Jobst. Nekateri ljubijo njegove postne pesmi, drugi npr. njegovo mašo: Na svoj rod se ozri. In gotovo se najde še dosti več. Pred leti sem spremljal na orglah na božičnem koncertu v Št. Lipšu eno meni popolnoma neznano Jobstovo božično pesem. Lahko smo hvaležni, da se je Jobst rodil na Brdu v Ziljski dolini in po moji presoji je ritmične posebnosti našega domačega petja morda podzavestno vpletel v mnoge svoje skladbe. 

Andrej Feinig