Strah, hrepenenje, Afritz, pomanjkanje duhovnikov, begunci, spremembe podnebja, nasilje, molk, iskanje duhovnosti. Besede, s katerimi so opisali udeleženci pastoralnih dni svoje dojemanje trenutnega časa. K temu razmisleku jih je povabila dunajska teologinja Regina Polak in na podlagi številnih prispevkov gradila svoja dvodnevna predavanja v izobraževalnem domu v Št. Juriju ob Dolgem jezeru.

Odgovorni na Dušnopastirskem uradu vsako jesen vabijo na pastoralne dneve. Letošnji dnevi so bili v znamenju volitev župnijskih svetov vigredi 2017. Pod geslom: Jaz sem tu.za. bodo potekale priprave na volitve. Priznana avstrijska teologinja Regina Polak je skupaj z duhovniki in laiki razmišljala o teološkem in družbenem pomenu ter izzivu, ki ga nosi v sebi geslo volitev: Jaz sem tu.za. Da bi te svetopisemske besede čimbolj ponotranjili, je predavateljica svoja predavanja in razmišljanje gradila na znamenjih časa. Jih odkriti in poimenovati je pomemben korak v razvoju vsake skupnosti. »Cerkev noče ostati v poziciji opazovalke, temveč hoče sooblikovati današnji svet. Migracija, globalizacija, spremembe podnebja in verski preporod so znamenja časa, ki oblikujejo naš vsakdan. Začenja se novo obdobje, ki ga doživljamo kot nevarnost in tudi kot upanje za prihodnost. Znamenja časa so izziv, da oblikujemo sedanjost in v njej ne trpimo.« Predavateljica je znamenja časa tolmačila tudi iz teološkega vidika in dejala, da so znamenja časa tesno povezana s spominjanjem in obljubami. Vsako skupnost močno oblikuje spomin na skupna doživetja. »Spomin in tradicija skupnega dajeta moč za razvijanje bodočnosti. Svetopisemska in cerkvena tradicija sta nositeljici našega življenja. V luči te tradicije in teh spominov moramo zaznavati znamenja časa in jih tolmačiti za današnji čas. Naša naloga in dolžnost je, da iščemo znamenja časa in jih v luči evangelija tolmačimo. To je naloga celotnega božjega ljudstva. Odkrivanje znamenj časa je po besedah teologinje Regine Polak dolgotrajen proces, v katerem je potrebno prisluhniti vsakemu in k razpravam zavestno povabiti tudi tiste, ki ne pripadajo Cerkvi.

Tak proces zahteva učenje in vajo, v kateri se učimo sprejeti drugo mišljenje in nazore. Taki procesi so povezani z dvomi in doživljanjem izgube, nosijo pa v sebi potencial novosti. Na tej poti so farna občestva in skupnosti obogatitev za družbo in Cerkev, če se odprejo znamenjem časa in v njih zaznajo raznolikost mnenj, življenjskih oblik, izkušenj in spominov, ki oblikujejo vsakršno skupnost. »Občestva so lahko kraj solidarnosti z revnimi in slabotnimi, v njih se časti resnični Bog in so senzibilni za vsakršno oblast.« Da lahko nastanejo žive in živahne skupnosti, so potrebni prostori, v katerih lahko vsakdo spregovori in se razvije sožitje. Ob tem je predavateljica predstavila pojem »convivence«, ki pomeni dobro sobivanje malih, socialno in prostorsko preglednih skupnosti, ki v vsej različnosti sobivajo in delijo vsakdan. Tako sobivanje vključuje oseben odnos med člani skupnosti, tudi do takih, ki jih sicer ne bi srečali, pomeni medsebojno podporo in učenje, pomeni skupna praznovanja, pomeni pravične odnose med socialnimi, kulturnimi in verskimi nazori, pomeni pa tudi zaznati meje in izkušnjo sporov. »Convivenca - sobivanje podpira zaupanje, enakost, priznavanje različnost. To pa je pot, za katero ne veste, kam se bo razvila in vendar je to pot sožitja pravičnosti in miru, kot nam jo obljuba Bog.«

Micka Opetnik