Geslo letošnjih volitev za žup­nijske svete, »Dobro, da imamo faro«, je bilo vodilo dneva delegatov v soboto, 5. novembra. Z Dnevom delegatov so se začele intenzivnejše priprav na volitve župnijskih svetov, ki bodo marca prihodnje leto. Pri srečanju, ki se ga je udeležilo okrog 600 zastopnikov iz vseh koroških far, se je čutila raznolikost in pisanost farnega življenja, ravno tako velika pa je zaskrbljenost nad položajem v Cerkvi in vsepovsod se čuti pričakovanje sprememb. Škof Alois Schwarz je udeležencem zatrdil, da je vsem željam pozorno prisluhnil: »V dialogu moramo iskati skupne poti,« jasno pa je, da mora Cerkev ostati »ljudska Cerkev, kjer imajo vsi svojo domovino«.

Osrednja vloga, tako škof v svojem sklepnem predavan­ju, pri tem pripada prav žup­niji. Farne skupnosti so kraji, kjer mnogi doživljajo skupnost v veri. Ob porokah, krstih, pogrebih ipd. nastane povezanost, ki naj je ne bi podcenjevali. Zato se škof v nasprotju z drugimi modeli v avstrijski Cerkvi izreka za to, da ostanejo fare tista odločilna enota, kjer se v prvi vrsti udejanji skupnost »krščenih in birmanih, ki se povezujejo in so skup­no na poti vere«. Ali bodo te skupnosti privlačne, je v veliki meri odvisno od vseh krist­janov. Pri oblikovanju farne skupnosti so možni raznoliki pristopi, pri čemer je odločilna dejavna življenjska praksa. Škof Schwarz: »Živeti moramo tako, da nas ljudje sami vprašajo, zakaj tako živimo!« V prihodnje bo torej potrebno, da bodo farne skupnosti nekaj takega kot velika »šola življenja in verovanja, ko se bomo vsi skupaj na novo učili, kaj pomeni biti kristjan«. Zato so potrebna nova pota in dialog kot osnovni princip delovanja. Škof je citiral zdajšnjega papeža, ki je govoril o »mistiki odprtih oči«. Potrebna je tankočutnost na vseh področjih, škof je naštel prizadevanje za tiste, ki so na robu družbe, čut za stisko revnih, omenil pa je tudi vprašanje sožitja v deželi, kjer naj bi nam pogled na zgodovino pomagal graditi boljši jutri. Pravo pot Cerkve lahko najdemo le skupno in ne tako, da bi jo kdo narekoval od zgoraj. V Jezusovem smislu je, da prevladuje slika pastirja, in ne slika kralja. Škof Schwarz: »Pastir je pri svoji čredi, z njo je na poti, pri čemer pa misli naprej, kje so najboljše paše!«

Ta slika ni daleč od pričakovanj, ki smo jih slišali na tem dnevu ob popoldanskem odprtem mikrofonu. Najbolj neposredno je to izpovedala delegatka iz fare Št. Lenart pri Sedmih studencih: »Skupnost, kot je Cerkev, je lahko živa le, če je zmožna reform. Čakam nanje in upam, da jih bom dočakala, preden umrem!« Posebno pozornost sta vzbudila dva dekana. Herbert Burgstaller je škofa nagovoril osebno, češ, da pričakuje konkretne predloge, kako olajšati dostop do duhovniške službe, saj ne more biti edini odgovor na pomanjkanje duhovnikov ta, da se duhovnike povabi v škofijo iz drugih držav. Jurij Buch pa je menil, da je treba glavni razlog za pomanjkanje reform iskati pri duhovnikih samih, »ki bi radi vedno imeli zadnjo besedo in od drugih zahtevamo, kar sami le težko uresničimo«. Sicer pa smo slišali pisano mešanico izkušenj in namigov in kritik. Žena, ki je z navdušenjem govorila o pas­tor­alni praksi pri družinskih mašah, je s tem potrdila drugo ženo, ki je menila, da sta veselje in navdušenje še vedno najboljše vodilo pri farnem delu. Drži, čeprav je jasno, da se v farnih skupnostih nabere tudi veliko skrbi in problemov: cerkveni davek, življenjske katas­trofe moških, umiranje vaških struktur, odnos Cerkve do ponovno poročenih ipd. Ravnatelj Jože Marketz je z zgodbo o anonimnem farnem dobrodelniku opozoril na to, da je treba razviti poseben posluh za tiste ob robovih farnih skupnostih; Pavel Zablat­nik je za neke vrste nedeljske življenjske šole po farah; Ani Reichmann pa je dodala, da bi bilo lepo, če bi ob takih prilož­nostih lahko govorila v materinščini in bi bilo poskrbljeno, da bi jo vsi razumeli.

S to košaro samospraševanja so se delegati podali v celovško stolnico, kjer so pri bogoslužju skupaj s škofom prosili za božji blagoslov in mnogo dejavne moči za prihodnje mesece. V dopoldanskem delu pa so delegati razpravljali na osnovi programa »Življenjski dialogi« in novega vodila škofije, kako te tematike približati ljudem po farah.

Hanzi Tomažič/Nedelja