Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Nedelja

Samstag / Sobota

16.12.2017

»Zdaj vem, kaj so nebesa«

 
 
 

Veröffentlicht von / Objavljeno:

Nedelja/HT

Oseba v žarišču: Peter Gotthardt

Piše Vincenc Gotthardt

Peter Gotthardt: Dvanajst ur poleta daleč od Avstrije je nov svet. , © Foto gotthardt

Peter Gotthardt: Dvanajst ur poleta daleč od Avstrije je nov svet. (© Foto / Slika: gotthardt)

V Mehiki je Peter Gotthardt spoznal, da živi na Koroškem v nebesih. »Tako mi sedaj ni več treba sanjati o nebesih. Imam jih doma.« Doma je Peter Gotthardt v Borljah, v tisti vasi, kjer je pred 91 leti začela izhajati Nedelja. Toda poglejmo, kako je to »z nebesi tu na zem­lji«. 

Na Koroškem si je Peter Gotthardt ustvaril ime kot kipar. Motorna žaga je njegovo orodje, rezultat pa so veliki leseni kipi. Mnogi so visoki nad tri metre, zna pa biti tudi zelo tankočuten, če dela kipe, ki včasih ne dosegajo niti 20 centimetrov. Če je zanj les premalo trd, ga dopolni s kamnom. Lahko je iz Zilje, ali kakega potoka, ki se zliva v njo. Kamen je največkrat iz Ziljske doline in tam je tudi znan za svoje ustvarjanje. Nešteto razstav je imel doma in v tujini. Toda domov se je vračal že pred desetletji, kadar je imel uspeh v tujini. Velike slike v nekem hotelskem kompleksu v Sloveniji so opozorile nanj šele, ko je v Italiji, kjer živijo Slovenci, sodeloval na kiparskem simpoziju Skultura. 

Sedaj po več kot petih letih v Mehiki se je počasi začel vračati na Koroško kot kipar in slikar z razstavo, ki jo je imel v Stari poš-ti na Bistrici na Zilji. Tam sta mu vrata odprla zakonca Ludvik in Pepca Druml,- ki imata posluh tudi za ustvarjalce, brez akademske umetniške časti. Razstavljene skulpture v Stari pošti so bile povzetek vseh skulptur, nastalih v pretek-lih desetletjih in so svoje sledove zapustile tudi na kiparskih simpozijih ne le v Sloveniji in Italiji, temveč tudi v Nemčiji in Švici. Nekaj dodatnega rokopisa pa so pridobile tudi na mednarodnem kiparskem simpoziju z znanimi ustvarjalci, ki ga je Peter Gotthardt pred nekaj leti organiziral na Čajni v Ziljski dolini. 

Peter Gotthardt se želi v letu 2018 dokončno vrniti v Ziljsko dolino in tam ob delu vse dodatne moči napeti za kiparjenje in slikanje. Toda prej bo treba še najti rešitev, kako nešteto skulptur, ki so nastale v Mehiki, spraviti na Koroško. 

Del slik je ob svojih obis-kih že pripeljal na Koroško. Nekaj slik pa bo ostalo za vedno v Mehiki. »To so enostavno preveliki formati,« pravi, ko se spominja razstave, ki jo je imel na Univerzi v Puebli. »In tudi nekaj kipov,« ker so veliki nad dva metra. Za njegovo delo sta se zanimala tudi profesorja tamkajšnje univerze za umetnost, ki se nista mogla načuditi, da je v teku 24 ur mogoče dokončati kip, visok nad dva metra. 

Dvanajst ur poleta daleč od Avstrije je nov svet. Peter Gotthardt spoznava ta svet, »ki je kompletno drugačen od našega« že nekaj let. Pri nas v Avstriji obstajajo pravila, v Mehiki »vse to nič ne velja, kajti tam ni prav nobenih pravil in če so, jih najmanj ljudi tudi upošteva«. Sedem ur je razlike v primerjavi z našim časom, ampak skoraj vse je drugače. »Če tu padeš, te nobena socialna mreža ne ujame. Tu skoraj ni načrtov za prihodnost. Tu v Mehiki imaš občutek, da vsak živi samo iz dneva v dan. Velikega načrta pravzaprav ni mogoče zaznati. Pa tudi čas je drugačen. Tu minute ne štejejo, točnost je nekaj zelo raztez-ljivega.« Človeško življenje v Mehiki ni kaj izredno svetega. Da kdo zjutraj leži ubit ob cesti, ni nič nenavadnega. »Tu začneš pri slikanju uporabljati drugačne barve, linije so ožje, pri skulpturah iz lesa pa prihaja do izraza vedno večja krhkost.« Mehika, tako Peter Gotthardt, »te uči, da se življenje lahko popolnoma spremeni od ene minute na drugo«. 

Popolnoma se življenje spremeni tudi, ko Peter Gotthardt prihaja domov iz Mehike. »Skoraj se ustrašiš, vse je popolnoma drugače. Tu zjutraj spet slišiš ptice, tu se moraš navaditi tišine, voda je povsod pitna, na ljudi se lahko zaneseš … Tu se na zemlji počutim kot v nebesih.«

Kmalu bo spet popolnoma tu na Koroškem. Marsikaj bo spet tako, kot je bilo. Tudi pri kiparjenju ostaja vse po starem: »Odstranjujem samo ta les, ki je preveč. Kar ostane, so skulpture.«