Piše Vinzenc Gotthardt

Na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju poučuje oblikovanje in vodi odprto delavnico. Na Univerzi za umetnost v Linzu poučuje grafiko in tipografijo. Septembra letos pa bo v Bregenzu odkritje opomnika upora, ki je bil izmed 150-ih izbran za najboljše delo. Nataša Sienčnik, doma v Dobrli vasi, živi na Dunaju in se je zapisala umetniškemu ustvarjanju, ki se giblje na stičišču različnih umetniških disciplin. Njeno umetniško delo so inštalacije s slišno-vidnimi deli, dokumentarnimi filmi, fotografijami in besedili. Njeno prostorsko največje delo je sicer nastalo leta 2010 in je bilo predstavljeno v parku skulptur v Neumünstru. Inštalacija je bila pokrajina z osvetljenimi šotori, ki ponazarja begunsko taborišče. Njena takratna inštalacija je bila preroška in je trenutno v Avstriji aktualna bolj kot kdajkoli.

Svet, kakršen je 

»Umetnost je zame možnost analize in omogoča prikazati svet takšnega, kakršen je,« pravi Nataša Sienčnik in malo obžaluje, da ji zmanjkuje časa, posvečati se svoji disertaciji, v kateri raziskuje »participativno-demokratične strukture na spletu«. Umetnost je postala del njenega življenja in »zato je težko reči, da greš zjutraj v službo in se zvečer spet vrneš domov«. Skupaj s kolegi ima atelje v 2. okraju na Dunaju blizu Augartna in je del umetniškega kolektiva SeMF, ki bo tudi letos spet pripravil umetniško arhitektonsko intervencijo v kamniti hiši arhitekta Güntherja Domeniga ob Osojskem jezeru.

Po maturi na Slovenski gimnaziji je Natašo Sienčnik pot vodila na Dunaj, v London in Rotterdam, toda njeno središče, od koder se je podajala v svet, je ostala domovina Koroška. »Kadarkoli mi uspe, pridem na obisk, z bratom Stefanom pa tu in tam tudi izvedem skupni projekt. Tako recimo premišljujeva o artist-in-residence-programu za umetnice in umetnike iz Alpsko-jadranskega prostora na južnem Koroškem.«

Soglasna odobritev 

Ob letošnji 70-letnici konca druge svetovne vojne je nastal tudi njen opomnik upora v Bregenzu. S tematiko nacionalsocializma se pa Nataša Sienčnik ne srečuje prvič. Opomnik upora v Bregenzu je tematsko nadaljevanje inštalacije k Eichmannovim procesom v Izraelu pod naslovom »The Man in the Glass Box« v letu 2011. V sklopu rehabilitacije dezerterjev v drugi svetovni vojni so avstrijske zvezne dežele sklenile, da je treba tem osebam postaviti opomnik. Začetek je storilo mesto Dunaj. V načrtu znanega umetnika Olafa Nikolaia je leta 2014 na Ballhausplatzu postavilo spomenik žrtvam nacionalsocialističnega vojaškega pravosodja, ki je med vojno izreklo smrtne obsodbe več kot 30.000 dezerterjem. Na Predarlskem so v mestu Bregenz sledili temu koraku in leta 2014 razpisali mednarodni natečaj za spomenik, ki pa ni samo posvečen dezerterjem, temveč splošnemu odporništvu proti nacističnemu režimu: zlasti upornikom, dezerterjem ter osebami, ki so pod smrtno nevarnostjo delovali človeško in podpirali vse tiste, ki so jih zasledovali, preganjali ali so bili nezaželeni. Žirija, ki so jo sestavljali umetniki, zgodovinarji, arhitekti in predstavniki mesta Bregenz, je v dvostopenjskem procesu pregledala nad 150 načrtov. Od teh so izbrali pet projektov, za katere so želeli natančnejšo izdelavo. Nataša Sienčnik: »Zelo sem vesela, da so soglasno izbrali moj načrt, ki sem ga v sklopu dneva proti nasilju in rasizmu predstavila v deželnem zboru v Bregenzu.« Po predstavitvi so načrt soglasno odobrili.

Samo za trenutek

Opomnik je sestavljen iz tako imenovanih flip-flap-ploščic, kot so znane na starih prikazovalnikih na železniških postajah. Te ploščice prikazujejo imena in zgodbe oseb, ki so jih v času nacionalsocialistične diktature preganjali ali so se uprli nacizmu. Tu gre za osebe, ki so imeli svoje stalno bivališče na Predarlskem ali pa so po svojem izvoru povezani z deželo. Informacija o osebi je vidna samo za trenutek, nato se posamezne besede spet spremenijo in sestavijo besedilo za naslednjo osebo. »Zgodbe so tako spet hitro izbrisane, razen če se vpišejo v kolektivni spomin mimoidočih. Poleg vizualne ravni inštalacija proizvaja tudi neke vrste ropotanje majhnih ploščic, ki se z zvočniki prenaša v javni prostor. Besedilo se nanaša na protagoniste odpora in prikazuje raznolike vrste upora ter tudi posledice in usode upornikov.«

Nataša Sienčnik pravi, da ima kot koroška Slovenka do tematike nacionalsocializma nekoliko emocionalnejši pristop, ker je bila ta tematika doma v družini vedno prisotna. Poudarja tudi: »Vse, kar se je zgodilo našim prednikom, je kruto, nečloveško, mogoče celo neodpustljivo. Vsekakor  je zame zelo pomembno poudariti, da nisem žrtev, temveč generacija, ki ima možnost, da deluje drugače.« Nataša Sienčnik se zaveda, da je opomnik v Bregenzu nastal v času, ko izgubljamo priče časa. »Moj oče, rojen leta 1940, se spominja vojne kot otrok, spomini rajne babice so zapisani v družinskem arhivu. V centru razmišljanja niso več tako imenovani storilci in žrtve, marveč njihovi otroci in vnuki, ki se (naj) spominjajo krivic in grozot nacizma. Zato je pomembno, da najdemo oblike spomina, ki nas opominjajo, da se česa takega ne sme več ponoviti. Vsekakor pa vemo, da je to iluzija. Po vsej verjetnosti se kaj podobnega dogaja prav v tem trenutku in se grozote genocida ponavljajo.«