Organisation / Organizacija

Nedelja

Wilhelm Kaiser

Ljubi kadilo in hvaležnost

Domača cerkev v Gorjanah mu je sveta. Čas, ki ga v njej in preživi in ga zanjo daruje, je zanj dragocen in nikakor izgubljen čas. In prav čas je tisti njegov luksuz, ki si ga mora Wilhelm Kasier, podpredsednik župnijskega sveta v Gorjanah, dobro razdeliti.

Wilhelm Kaiser in Daniel Mešnik (© Foto: nedelja)
Wilhelm Kaiser in Daniel Mešnik (© Foto: nedelja)

Šele ko bo čez nekaj mesecev po več kot 45 letih v istem podjetju šel v pokoj, ga bo imel več. Trenutno pa si ga mora zelo natančno porazdeliti. 20 let je že podpredsednik župnijskega sveta v Gorjanah. 40 let je predsednik športnega društva v Draščah in 40 let opravlja tudi vodilno funkcijo pri gasilcih. 

Ko bo Wilhelm Kaiser imel več časa, bo tudi vedel, zakaj ga bo uporabil še več. Že sedaj je vsako nedeljo, če le more, vsaj eno uro prej v cerkvi in jo tudi zapusti kot zadnji. »Ja, seveda,« pravi in Daniel Mešnik samo prikima na vprašanje: »A je vsako nedeljo eno uro prej v cerkvi in gre zadnji iz nje?« Samo če Wilhelm Kaiser res ne more, potem ga nadomešča Daniel Mešnik. Prav na to, da se lahko na svoje ljudi v župnijskem svetu zanese, na to je Wilhelm Kaiser, ki je tudi mežnar in farni »finančni minister«, izredno ponosen. Še bolj vesel pa bi bil, če bi v fari našli še več ljudi, ki bi opravljali dodatne častne naloge. »Dela je dovolj,« pravi in pri tem ne misli, da bi kdo prevzel njegov tedenski ritual kajenja. Kajenje vsako nedeljo pred mašo, to želi opravljati tudi v prihodnje. Odgovor na vprašanje, kje je njegov najljubši kraj v cerkvi, je zelo jasen: tam, kjer je kadilo. Ljubi namreč vonj kadila in ga rad inhalira. Prepričan je namreč o njegovi zdravilni moči. »Kadilo pomaga. Stoodstotno!« Varuje pred prehladom ali ga blaži, pa tudi srce odpira za veselo sporočilo. 

Ker dela v podjetju za lake, mu tudi ta vonj ni tuj, prav tako ima tudi izostren čut za pravilno mešanico barv. Na zidu obnovljenega starodavnega župnišča v Gorjanah visi barvna paleta različnih barv lakov. Pri obnovi tega dragulja je prav tako sodeloval v prvi vrsti kot tudi pri drugih projektih v farni cerkvi. Ve, da v fari ne more vse tako ostati, kot je, ter da je treba kdaj tudi kako spremembo odločno zagovarjati. Ko je pred dvajsetimi leti prevzel podpredsedniško mesto župnijskega sveta, je to storil s pogojem, »da dvojezičnost ni več tema za kakšen prepir«. In tako je tudi ostalo v glavnem v preteklih letih. »Sam slovenskega jezika ne znam, zame pa je dvojezičnost v tej fari nekaj danega«. Ker zna Wilhelm Kaiser faranom prisluhniti drugačnim ali različnim mnenjem, prepiri izostanejo.

Za svoj odnos do fare ima Wilhelm Kaiser lepo prispodobo. Šola je kraj posredovanja znanja, vera in nedeljske maše pa so šola življenja, ki pripomore do notranjega zadovoljstva. 

»Hvaležnost je zame najpomembnejše,« pravi Wilhelm Kaiser. »Tu gre za hvaležnost za to, kar človek imaš in kar lahko storiš. Če si hvaležen, potem imaš zelo veliko in ti ni treba gledati na to, kaj drugi imajo in bi sam rad imel. To držo hvaležnosti lahko podpirajo tudi svetopisemska besedila, ki jih je mogoče slišati pri nedeljski sveti maši. To potrebuje svoj čas in to tudi pomaga.« Nekaj k temu tudi pripomore sam, saj je eden od bralcev nedeljskih beril. 

Tudi želje ima. Ena je, da bi se oglasili še kaki častni sodelavci. Želi si tudi več obiskovalcev pri nedeljski sveti maši ter da bi bili starši otrokom zgled in bi jim omogočili obisk svete maše. »Otroci to potrebujejo.« 

Najpomembnejša pa je zanj družina. Ta mu daje moč za delo in najlepše je, »da rad prihajam domov«. Tu ga pričakuje žena Andrea, trije otroci in še eden od dveh rejencev. »Za rejence sem se odločil iz hvaležnosti,« pravi.

 

Vincenc Gotthardt