Slovenistka Sabine Buchwald je napisala knjigo in jo posvetila svojemu staremu očetu Francu Buchwaldu

Tvoja pisma so dospela. Ne vem, ali so prišla v prave roke, vsekakor pa hvala za 83 izmed približno 50 milijard razposlanih vojnih pisem, ki ste si jih izmenjavali vojaki in so se vse do danes ohranila v krogu družine. 

 

Tako začenja slovenistka Sabine Buchwald pismo staremu očetu, ki ga je objavila v knjigi z naslovom »Ali je kaj pošte zame.« Pri izbiri teme za svojo disertacijo se je spomnila družinske zapuščine, ki je vsebovala pisma in druge spise njenega starega očeta Franca Buchwalda iz Nonče vasi. Zavedala se je, da ima ta zapuščina znanstveno vrednoto, iz katere je želela izluščiti in z vpletanjem še dodatnih virov ustvariti skupno sliko. V družini so se hranila pisma, ki jih je stari oče pisal kot vojak v Rusiji svoji ženi Alojziji in ona njemu. Iz vojne pa je stari oče prinesel tudi pisma, ki so mu jih pisali sosedje, prijatelji in vojaki. 

Za Sabine Buchwald so pomenila pisma, dnevnik starega očeta in razni drugi zapisi bogastvo lastne družine. »V takih besedilih lahko odkriješ svoje korenine. Svojo sedanjost lahko oblikujem, če poznam korenine lastne družine.« Na svojega starega očeta ima Sabine Buchwald samo par bledih spominov. O svojih doživetjih v drugi svetovni vojni je Franc Buchwald le malo govoril. Tem več je Sabine Buchwald izvedela o svojem starem očetu iz njegovih pisem, dnevnika in zgodb, ki jih je pisal v času po drugi svetovni vojni. 

Osrednji del knjige »Ali je kaj pošte zame« je Sabine Buchwald posvetila pismom starega očeta, v katerih manj opisuje svoja čustva in vojne dogodke. V ospredju so žena, hčerki in domača kmetija. »Stari oče se je zavedal, da so pisma cenzurirana in vsaka nepremišljena beseda bi pomenila nevarnost za družino, še posebej takrat, ko so izseljevali koroške Slovence. Na pisma pa sta oba, stari oče na fronti in babica na kmetiji, enako težko čakala. 

Franc Buchwald je v pismih velikokrat tematiziral dom, domovino, kmetovanje in gospodarjenje. V svojih pismih se je navezoval na slovensko pesem, rože, ki krasijo hišo in lepo obdelana polja in hudo mu je bilo, ko je v Rusiji gledal neobdelana polja. »Pogosto je v svojih pismih pisal o kruhu in ga povezoval s prošnjo, da mu žena Alojzija pošlje od doma paket, kar je babica tudi pogosto naredila.« Domači kruh in jabolko iz domačega sadovnjaka vojakom nista pomenila le hrano, temveč srčno povezavo do domačih. 

»Za mojega starega očeta je bila velika sreča, da je bil globoko veren,« pravi Sabine Buchwald. Svoje življenje in vse dogodke je položil v božje roke in bil prepričan, da bo božja roka vse uredila. V svojih pismih se je Franc Buchwald pogosto navezoval na svetopisemska besedila in obujal spomine na praznovanje cerkvenih praznikov v domačem kraju.

Štiri leta je bil Franc Buchwald kot nemški vojak odtrgan od svoje družine. Domotožje in oddaljenost od svoje ljubljene družinice sta mu povzročala veliko bol. Prav zato je vsako pismo zanj pomenilo življenjski znak domačih. Obratno pa je vsako pismo, ki ga je prejela babica Alojzijo pomenilo življenjski znak moža. 

Peš se je Franc Buchwald po vojni vrnil domov k svoji družini. Po vojni je v številnih zgodbah opisal življenje v družini in na vasi in tako zapustil bogato zakladnico izročila. To zakladnico je vnukinja Sabine Buchwald v znanstveni razpravi strnila v knjigi, ki je izšla pri Mohorjevi založbi. V obliki pisma je Sabine Buchwald svojemu staremu očetu preučila čas in razmere, v katerih so nastajala pisma in jih postavila v širši koroško-slovenski krog. 

 

Brez slovenskega društva bi bil analfabet 

 

Vaš stari oče Franc Buchwald je od leta 1941 do konca 2. svetovne vojne služil v nemški vojski. Vez z družino in prijatelji si je ohranil s pisanjem pisem. Kaj so mu pomenila pisma?

Sabine Buchwald: Dedej se je poročil leta 1938. Ko je bil vpoklican v vojsko, sta z babico imela dve majhni hčerki. Iz njegovih pisem se razbere njegova povezanost z ženo in otrokoma, domačijo in domačim krajem. Skrbelo ga je, da ga zaradi njegove odsotnosti hčerki ne bosta spoznali in zaznali kot očeta. Zato je večkrat pisal: Se še pogovarjate o meni, sem navzoč v vaših pogovorih? Bal se je, kaj se bo zgodilo, ko se bo vrnil iz vojne. Vloga moža je bila v času vojne odsotna, tako pri gospodarjenju kot pri družinskem vsakdanu. V času odsotnosti je morala žena prevzeti tudi moške naloge. Ob vrniti pa si je moral moški poiskati svoj prostor in vlogo v družino. Stari oče je imel srečo, da so bili ob njegovi vrnitvi vsi družinski člani pri življenju. V mnogih družinah je bila drugačna situacija. 

 

83 pisem iz družinske zapuščine so pomenila dragoceno gradivo za vaše raziskovalno-literarno delo, ki je sedaj objavljeno v obliki knjige. Katere vire ste še dodatno vključili v raziskave?

Sabine Buchwald: Vključila sem vse, kar je stari oče napisal, od pisem do dnevnika, ki ga je pisal kot vojak. Zapisoval je tudi kratke zgodbe in opisoval dogodke iz vaškega življenja, pisal je o starih navadah in šegah in večkrat pripovedoval o tem po radiu. Za obliko mojega znanstvenega raziskovanja sem izbrala novi historizem, ki omogoča raziskovanje na več ravneh in tako sem vključila različne vire, kot npr. društveno kroniko. Pri tej obliki raziskav imajo vsi viri enako vrednost. Na ta način sem lahko asociacijsko povezala dogodke, jih postavila v družbeni kontekst in tako se vidi, kakšen učinek so imela ta dogajanja v družbi in kako so ljudje živeli v času vojne. 

 

Poleg pisem starega očeta so se ohranila tudi pisma babice. Kakšne posebnosti ste odkrili v teh pismih?

Sabine Buchwald: Jezik starega očeta je bil nekaj posebnega. V njegovih pismih se točno zazna, da je veliko bral, poznal številne literate in jih je znal citirati na pamet. Pogosto je verze pesmi napisal v pismih in na ta način spodbujal ženo. Stil njegovega pisanja je, kot ga poznamo iz večernic. V njegovih pismih se vidi njegova izobrazba, kako je odraščal in s čim se je ukvarjal, preden je bil vpoklican. Babica pa je pisala zelo enostavno, kot je pač znala. Ona ni pisala z veseljem. Vojna situacija jo je prisilila. Odgovorila pa mu je na vsako pismo. Medtem ko so babičina pisma kratka, so pisma starega očeta dolga. 

 

Franc Buchwald je bil kmečki človek in vendar sta mu bila slovenska kultura in izobraževanje srčna zadeva. Kateri faktorji so bili merodajni za njegovo izobrazbo?

Sabine Buchwald: Stari oče je v svojih spominih nekoč zapisal: Če v mladih letih ne bi sodeloval v pliberškem izobraževalnem društvu, bi ostal analfabet. Šolska izobrazba je bila takrat čisto kratka. Vso izobrazbo si je stari oče pridobil v pliberškem slovenskem kulturnem društvu. Bil je dejaven v gledališki skupini, igral tamburice, veliko vrednoto pa so imele večernice, ki so jih brali. Pomembno vlogo pri izobrazbi pa so v takratnem času igrali tudi duhovniki. 

 

S svojim znanstvenim delom ste postavili starega očeta, njegovo kulturno identiteto in družbene okoliščine, v katerih je odraščal v širši koroško-slovenski, ja, celo evropski kontekst. Kakšno vrednoto ima to za današnji čas?

Sabine Buchwald: Knjiga kaže čas in dogodke, ki so privedli do vojne in kako so posamezniki reagirali v teh situacijah. Kaže nam, kateri so bili družbeni faktorji, ki so pripeljali v tako situacijo. Zavedati se moramo, da so prišli vojaki na fronto z vrednotami in znanjem o tem, kaj se je dogajalo že leta pred izbruhom vojne. Že leta prej se je polagala osnova za izbruh druge svetovne vojne. Stari oče je kot vojak gledal na celotno situacijo malo bolj objektivno. Morda sta mu prav izobrazba in dejstvo, da je odraščal na Koroškem, dajala občutek za sočloveka. On se je zavedal, da so se morali za izobrazbo boriti. Dejstvo da so zažgali knjige slovenskega društva, je pomenilo zanj brisanje kulturnega spomina naroda. Vedenje za vse te dogodke in osebno doživljanje ga je oblikovalo. Zato je bilo zanj najbolj hudo v trenutku, ko je bil nemški vojak, doma pa je pretila nevarnost, da izselijo družino. 

Pripravila Micka Opetnik