Majhna vaja: Če pomislite na spominsko leto 1918. Kaj najprej občutite? In če se ozrete v prihodnost, sto let naprej, kaj je prvo, kar si predstavljate? 

Pri sebi pa tudi v svoji okolici opažam, da je pri pogledu na zgodovinske dogodke v ospredju občutek teže. »Veliko smo morali prenašati, veliko je bilo trpljenja,« pravijo naši predniki. 

Ko gre za to, kar bo prišlo, pa mnoge zaznamujeta negotovost in strah: »Kaj še kaj bo? Svet se vrti vedno hitreje. Kako se bomo mi in naslednje generacije znašle v tem? Kaj vse bo umiralo?«

Jezusova smrt je globoko zaznamovala učence. Preteklost se jim je kazala v vsej tragiki – vse je bilo zaman. In bali so se prihodnosti. Tudi ko so nekaj dni po smrti srečali vstalega Jezusa, strah še ni minil. Niso mogli prav zaznati in v srcu občutiti, da je smrt premagana. Do binkošti jih je vodila misel, da se morajo zaščititi, da morajo vrata zakleniti, pa čeprav je novo življenje že tu. 

Velika noč nas vabi, da se soočamo s tem, kar je danes. Da se zavedamo, kako nas zaznamuje preteklost in kako nas včasih skrbi prihodnost. Jezus je vstal danes. Vstopimo v proces učenja. Učenci so po Jezusovem vstajenju potrebovali petdeset dni, da so notranje dojeli, da jih preteklost ne bremeni več in se prihodnosti ni treba bati.

Začnimo z veliko nočjo odkrivati znamenja vstajenja v nešteto majhnih korakih. Vsak dan in vedno znova. In enkrat bomo v sebi spoznali Svetega Duha in bomo z veseljem odprli svoja vrata v svet. Preteklost lahko spravljeni pustimo za seboj. Prihodnosti se nam ni treba bati. Vstajenje je. Danes. 

Tonč Rosenzopf–Jank