Ob praznovanju 110-letnice Slovenskega prosvetnega društva Vinko Poljanec v Škocj­anu je Lojze Čik imel na odru pravo mesto. Kot pevec moškega zbora je stal sicer ob robu, vendar je bil kot predsednik društva dobesedno v središču pozornosti.

In kaj si je mislil na tem mestu ta večer? »Bil sem zadovoljen in v veliko zadoščenje mi je bilo, ko sem videl nabito polno dvorano.« Ponosen je bil na petje, ki je trenutno temelj društvenega delovanja »in v tem trenutku nisem mogel biti dovolj hvaležen nad delom, ki ga opravlja Franc Starc kot zborovodja.« To, da pevci v zboru »skupaj držijo«, to daje moč za delovanje društva v prihod-nje. Ne pozabi tudi omeniti nekaj mladih pevcev, ki so se pridružili več ko 25-članskemu zboru. 

Ko je Lojze Čik pred trinajstimi leti prevzel predsedniško mesto od svojega predhodnika Miha Kapa, mu je ta rekel tudi naslednje: »Lojz, pazi na to, da se bo slovenstvo ohranilo v našem društvu, ob tem pa ne pozabite povabiti v svojo skupnost nemških sodeželanov v občini!« V Škocjanu je bila v preteklih letih pesem tista, s katero so vadili sožitje v občini. To sožit-je je bilo tako nalezljivo, da mu je začela slediti tudi politika. Lojze Čik: »Glede sožitja se je veliko spremenilo. Najprej med ljudmi, ki so dokazali, da želijo imeti med seboj boljše ozračje. Temu sledi tudi občinska politika.« Slovenske besede župana na slavnostni prireditvi so bili jasen signal za prihodnost. 

Lojze Čik osebno duhovnika in narod-nopolitičnega delavca Vinka Poljanca osebno ni spoznal. Za to je bil leta 1939 v Libučah rojeni Lojze Čik premlad. Ko se je poročil na Komarjevo kmetijo v Malo vas pri Škocjanu, mu je sosed Miha Kačnik, dolgoletni predsednik društva, pripovedoval o Vinku Poljancu. Za Lojzeta Čika je bilo od takrat jas-no: »Če Vinka Poljanca, duhovnika in narod-njaka ne bi bilo, se marsikaj v prid slovenski narodni skupnosti na Koroškem ne bi zgodilo. Zato je bil mož nacistom trn v peti in je postal tudi prva slovenska žrtev nacizma na Koroškem.«

Lojzeta Čika ni treba spomniti na izselitev. Na vprašanje, kako ga je to dejstvo v življenju zaznamovalo, opiše kot pogled na celotno večdesetletno življenje. »Zdaj to ni več takšen problem, vendar mi je dolgo časa primanjkovalo potrebne samozavesti, ki sem jo potreboval potem za svoje funkcije. Dolgo časa sem živel pod nekim pritiskom in šele počasi sem se razbremenil in sem se upal tudi v javnosti povedati stvari tako, kot sem si to tudi mis-lil. To se vcepi v človeka in ostane v spominu.« Kot funkcionar je bil Lojze Čik navajen držati vajeti v rokah kot ekonomski svétnik, kot odbornik velikovške mlekarne in pri Raiffeisnovi družbi. 

Dve žili sta, ki življenje Lojzeta Čika še posebej poživljata. Ena žila je pesem. Ta ga spremlja od otroških let. Najmočnejši spomin sega na dom v Libučah, ko se je skupaj s Francijem Lienhartom, »ki je učil mlade fante peti,« odpravil v Pliberk na vajo. Pel je pri cerkvenem zboru, pri zboru Edinost (sedaj Foltej Hartman) in seveda pri Moškem pevskem zboru Vinko Poljanec. In kar dobro mu je delo, ko je Valentin Inzko, sošolec zborovodja Franca Starca, ob praznovanju dejal »vaš sound mi je všeč, ker gre v srce«. V srce je segla tudi pesem, ki je na praznovanju zadonela kot prva in sicer »Prelepi Škoc-jan«, ki jo je uglasbil Hanzi Artač. 

Druga žila je kmetovanje. »Bil sem vse živ-ljenje navdušen kmet.« Marsikaj se je spremenilo, spomini pa ostajajo. Kot bi bilo včeraj, se spominja časa, ko je prodajal mlado živino z rodovnikom na avkcijah po vsej Avstriji. »Ker si nismo mogli privoščiti hotelov, smo si kar za koritom postlali in tako prespali pri živalih. Ker nismo bili edini, smo prišli v pogovor z drugimi kmeti.« Po kratkem premoru doda: »Danes je premalo časa za pogovor.« Želi pa tudi spomniti na poseben pogovor. Imel ga je »o kmetovanju z doktorjem Vrbincem za slovenski radio«. 

Vajeti pri konjih drži Lojze Čik tudi še danes trdno v svojih rokah. »Konji, ki so bili nekoč pomoč pri delu na kmetiji, so danes moj luksuz in konjiček,« pravi. Ugotavlja, da danes v konjih, ker so vzgojeni za jahanje, »ni več tiste mirne krvi,« kot je bila nekoč. Spremenila se je tudi vzgoja konjev: »Ne z bičem, ampak z lepo besedo ga je treba vzgajati«. 

Trdno v rokah drži tudi vajeti kot predsed-nik 110 let starega društva. Tudi tukaj se je marsikaj spremenilo. Težišče je v krepitvi sožitja med obema narodoma in odstranjevanje vseh motečih vmesnih tonov. Na jubilejni prireditvi ob 110-let-nici SPD Vinko Poljanec je bilo ponovno tako.