Jože Ropitz zna igrati na tiste strune, ki v skupnem zboru v obeh deželnih jezikih zadonijo v mogočen hvalospev.«  To so bile besede škofa Aloisa Schwarza o škofijskem kantorju Jožetu Ropitzu v celovški stolnici, ko je leta 2011 prejel medaljo Orlanda di Lassa, eno izmed najpomembnejših evropskih nagrad na področju cerkvene glasbe. Zelo mogočen hvalospev bo Ropitz zapel 16. aprila, ko bo obhajal svojo 80-letnico ob bogatem pogledu na dve veliki življenjski smernici: kot duhovnik na oznanjevanje veselega oznanila in kot glasbenik na službo cerkveni glasbi. 

Jože Ropitz je liturgijo in cerkveno glasbo vedno gledal kot »najpomembnejši in najlepši življenjski žili Cerkve«. Kot duhovnik je Ropitz vodil vernike s prizem-ljeno duhovnostjo v božjo skrivnost, kot glasbenik in skladatelj pa se ni držal le izhojenih poti, temveč je zapustil svoje sledi s svojim skoraj 50-letnim delom kot škofijski kantor in ustvarjanjem kot skladatelj. Škofijske meje so mu bile pretesne. Svoj talent kot komunikativni človek je na področju cerkvene glasbe uporabil za povezovanje prek škofijskih meja po vsej Evropi. Ropitz tudi ni poznal železne zavese in se je kot predavatelj pojavil že pred desetletji tudi v Sloveniji. Njegova največja skrb je vedno veljala razvoju cerkvene glasbe v škofiji. Z glasbo je oznanjal sožitje in s svojimi skladbami je ustvaril skladbe vrhunske kakovosti. Vrhunska kakovost zanj ni-kdar ni pomenila, da so te skladbe zmog-li peti samo najbolj šolani zbori. Njegove skladbe so peli slovenski zbori krške škofije, ker so zanj najboljši zbori in so bili zato tudi izbrani, da pojejo pri velikih škofijskih ali avstrijskih cerkvenih slovesnostih. Z združenim slovenskim cerkvenim zborom je Ropitz nastopil kar pri več papeževih obiskih. Leta 1983 je Janez Pavel II. prišel na obisk na Dunaj. Leta 1988 je prišel papež v Krko in Ropitz je spet vodil slovensko petje in prav za to priložnost uglasbil pesem »Krška Hema, sveta žena« na besedilo Lovra Kaslja. Leta 2004 je bil v Marijinem Celju s priložnostnim zborom Anton Martin Slomšek na Romanju narodov. In nekaj časa pozneje je bil spet v Marijinem Celju in vodil združeni cerkveni zbor, ko sta se srečali avstrijska in slovenska škofovska konferenca. 

Jože Ropitz je v svojem življenju vodil veliko zborov. Najmočnejše sledi je zapustil z MePZ Jakob Petelin Gallus, s katerim se je podal k slovenskim rojakom v zdomstvu: leta 1989 in 1996 je gostoval v Severni Ameriki, leta 1992 v Argentini, leta 1994 v Avstraliji in leta 1997 v Ukrajini. Sledove je zapustil s svojimi neštetimi skladbami za potrebe cerk-venega petja, odmevne pa so njegove velike skladbe »Reke mojega življenja«, »Žena – Mati«, »O tebi pojem, pomlad« in »Mutec Osojski«.

Od leta 1969 dalje je Jože Ropitz škofijski kantor krške škofije. Zasedal je pomembne funkcije v raznih cerkvenih glasbenih komisijah. Naj je omenjeno, da je od leta 1970 podpredsednik avstrijske komisije za cerkveno glasbo in vodja Referata za cerkveno glasbo na Dušnopastirskem uradu. Od leta 1992 do leta 2014 je bil tudi podpredsednik Liturgične komisije – sekcija cerkvena glasba krške škofije. V vseh gremijih in komisijah se je zavzemal za liturgično in sodobno cerkveno petje v krški škofiji. Zelo pri srcu pa mu je bilo in je še vedno petje v slovenskem jeziku v naših dvojezičnih farah krške škofije. Njegova posebna skrb je bila vselej tudi skrb za naraščaj organistk in organistov. Zato je še toliko bolj vesel, ko vidi, kako uspešno so v nekaterih farah prevzeli mladi organisti to častno službo. Danes je že kar nekaj priletnih organistk in organistov, ki vsak na svoj način pripovedujejo svojo zgodbo s škofijskim kantorjem Jožetom Ropitzem. Naj je tu naveden samo organist Nanti Mörtl iz Čač, ki ne more pozabiti, kako ga je Ropitz navdušil za orglanje. »Ti moraš postati najboljši organist Ziljske doline. Ne boš igral le znanih cerkvenih pesmi, igrati moraš tudi Bacha.« Danes orgla v treh farnih cerk-vah in šteje med najboljše organiste škofije. Vse svoje življenje je Ropitz tudi poučeval na različnih gimnazijah, višjih šolah in na celovškem konservatoriju, kjer so mu zaupali seminar za kantorje. Najboljša glasbena izobrazba je vsako leto v Tinjah, ko že nekaj desetletij vabi na seminar vse, ki jim je cerkveno petje pri srcu. 

Kljub temu je Jožetu Ropitzu ostal njegov poklic kot dušni pastir svet. Vsak dan je ob 5.30 maševal v sanatoriju v Celovcu in ob nedeljah kot duhovnik pomočnik, ki je romal skozi škofijo kot popotni pridigar. Ne bi naštevali vseh far, v katerih je pomagal, med njimi so pomembne tri: Pečnica, Šmiklavž ob Dravi in Št. Jakob v Rožu, kjer že desetletja zvesto pomaga. 

In če govorimo o sledeh Jožeta Ropitza, moramo omeniti bogoslužno pesmarico in molitvenik »Slavimo Gospoda«, ki je nastal pod njegovo taktirko leta 1988 in jo je izdal Dušnopastirski urad. Ker je ta pesmarica pošla, je Ropitz s sodelavci začel načrtovati nov dvojezičen molitvenik in pesmarico za dvojezične fare krške škofije »Gloria«, ki je izšel pred desetimi leti. 

Pa še ena sled je neizbrisna. To so vsakoletne »Slovenske šmarnice« pri Gospe Sveti, ki bodo kmalu praznovale svojo 20-letnico. Zamisel zanje je z vso odločnostjo izpeljal Jože Ropitz. Leta 2006 je že sledila naslednja njegova pobuda: Cecilijina medalja, najvišje odlikovanje krške škofije na področju cerkvenega pet-ja. Jože Ropitz se zaveda pomembnosti dela, ki ga opravljajo cerkveni pevci in organisti, saj je »lepota liturgije odvisna tudi od petja in zvokov orgel«.