Organisation / Organizacija

Nedelja

Umetnost majhnih korakov

Oseba v žarišču: Krassimira Dimova

Krassimira Dimova neštetokrat občudovala svoje kliente, kako se ob krutih prognozah in težavnih terapijah borijo za življenje (© Foto: privat)
Krassimira Dimova neštetokrat občudovala svoje kliente, kako se ob krutih prognozah in težavnih terapijah borijo za življenje (© Foto: privat)

Polje cvetočih zvončkov na domačem vrtu v balkanskem hribovju v Bolgariji je za terapevtko Krassimiro Dimovo prispodoba trdoživosti, moči in hrepenenja po luči in toploti. Ure dolgo je kot otrok prečepela ob cvetlicah, jih opazovala, kako si zeleno listje in beli popki utirajo pot skozi sneg in led. Pri svojem delu kot terapevtka je Krassimira Dimova neštetokrat občudovala svoje kliente, kako se ob krutih prognozah in težavnih terapijah borijo za življenje. Ta njihov boj jo spominja na zvončke v domačem kraju in prav zato je knjigi, ki jo posveča svojim klientom, dala naslov »Schneeglöckchenporträts.« 

Rodni kraj Aprilzi ji je bil dom, domača hiša pa kraj spoštovanja in sočutja za sočloveka. Pred 27-imi leti je študirana germanistka in publicistka v svojih rokah začutila zdravilno moč. Čeprav se je sprva ustrašila moči, ki je pritekala iz njenih rok, je po številnih preiskavah sprejela dar in zdravilno moč rok. Od tistega pomenljivega trenutka so nešteti bolniki iskali pomoč pri terapevtki Krassimiri Dimovi. Vsako srečanje z ljudmi je zanjo obogatitev. »To so fini, tankočutni ljudje, obenem pa zelo močne osebnosti. Bolezen rak postavi vse na veliko preizkušnjo: partnerstvo, ljubezen, družino, delo in skupnost.« Ob svojih klientih je dostikrat opazila veliko ljubezen soljudi, ki spremljajo bolnika in mu pomagajo prenašati in tudi preboleti bolezen. Medtem ko ostajajo spet drugi bolniki sami s svojo žalostjo, strahom in solzami. »Bolezen rak odpira človeku možnost, da kaj spremeni v svojem življenju in odkrije, kaj ga je privedlo do te bolezni. Pogosto zanemarjamo, da so naši občutki, volja, ljubezen in obup odločilni za naše zdravje.«

Pred 26-imi leti je Krassimira Dimova našla drugo domovino na Koroškem, v župnišču v Št. Jakobu v Rožu. Skozi dvorišče – prepolno rož prihajajo – k njej ljudje po pomoč. S pozornim očesom in nežno roko pogladi Krassimira Dimova cvetove pasijonke, ki cvetijo pred hišnimi vrati. Z enako pozornostjo sprejema svoje kliente in skuša vsakemu pomagati po njegovih potrebah. Najbolj odločilen del njene terapije je, prisluhniti človeku. In čeprav že 40 let govori nemško, včasih odkrije, da ne dojame vsakega odtenka besede in zgodi se, da polton zdrsne mimo njenega ušesa. »Če so to bolni ljudje in se pogovor vrti okrog take intimne zadeve, so ti poltoni lahko odločilni.« Za svoje delo potrebuje Krassimira Dimova čuječe srce in čuječo uho, in šele v drugem koraku polaga roke in svetuje. 

Kot terapevtka doživlja Krassimira Dimova tišino kot blagodejne trenutke sobivanja in v to tišino dopušča, da »vstopa Bog. On stori nemogoče, mi pa storimo to, kar je mogoče. Nekaj požirkov vode, masaža stopal, toplota rok, malo več spanja in malo več gibanja. Počasi se vrača v bolno telo življenje, počasi prihajata volja in upanje. Ne postanemo naenkrat zdravi. To se zgodi postopoma. Antoine de Saint Exupery nas uči umetnost majhnih korakov in teh se učimo dan za dnem.«

Moč za to ljubeče spremstvo bolnih črpa Krassimira Dimova, ki je leta 2010 prejela koroško nagrado za človekove pravice, iz prijateljstva z župnikom Jurijem Buchom. Čeprav živita pod isto streho, se njuni poti srečata pogosto šele pri skupni večerji. Krassimiro Dimovo še v večernih urah pogosto spremlja misel na človeka, ki bo umrl. Župnikova želja po večerji in trenutki, ko po kuhinji zadiši po gobah, zeliščih, popru in kardamomu popelje Krassimiro Dimovo proč od napornega terapevtskega vsakdana in pričara lepoto življenja. »In pa vrt« – to je oaza za njeno dobro počutje. Ob čudenju in gledanju, kako vse cveti in uspeva, si Krassimira Dimova odpočije in nabere moči. To tudi potrebuje, da lahko s spoštovanjem sprejema bolnike. Do vsakega od njih goji visoko spoštovanje. »To so tihi junaki. Diagnoza rak je za vsakega hud udarec, pa vendar, kako se borijo in ob tem skrbijo še za druge in so pozorni na malenkosti, ki oblikujejo njihovo življenje.« Srce Krassimire Dimove bije za ljudi, ki iščejo pomoč. V knjigi »Schneeglöckchenporträts« daje tem svojim klientom spoštljiv prostor.