​Da se je slovenščino naučila šele kasneje in ne že v zgodnjem otroštvu, pri pogovoru s Susanne Kolenik, ki prihaja iz Komlja, sedaj pa z družino živi na Dobravi, sploh ni zaznati, tako suvereno uporablja slovenski jezik. Takoj pa je zaznavna njena velika ljubezen do otrok.

Že nekaj časa si je želela obiskovati izobraževanje za delo v vrtcu, a ni bilo prave priložnosti za to. Ko pa je njen mož Marko v časopisu videl ponudbo za dvojezični izobraževalni tečaj za asistentke in asistente v vrtcih ter za varuške, sta oba vedela, da je to tisto pravo zanjo. In res ima Susanne Kolenik na to izobraževalno obdobje, ki je trajalo dobro leto – od lanskega januarja do letošnjega februarja, lepe spomine, čeprav je bilo zelo intenzivno. »Zelo dobro smo se razumeli med seboj,« pove o skupini. Da so v tem času vzpostavili pristna znanstva, pa tudi prijateljstva, pove dejstvo, da se želijo srečevati tudi v prihodnje. »Izvedela sem veliko novih reči od prehrane do medijske vzgoje, pomembna tema je bila dvojezičnost. Pomembno je, da se od malega govori z otroki tudi v slovenščini.« Da je vse lepo potekalo, je skrbel Daniel Sturm, ki je bil na voljo za vprašanja, refleksije pa so imeli skupaj s Helgo Mračnikar, skupaj so analizirali tudi prakso. Na prakso ima zelo lepe spomine: »Opravila sem jo v vrtcu v Pliberku in pri palčkih v Pliberku. Bilo je zelo lepo.« Njeno diplomsko delo je imelo naslov: Z vsemi čuti skozi življenje. 

Na podelitvi diplome je Susanne Kolenik čutila ponos. Prireditev se ji je zdela odlično pripravljena, na družabnem delu pa je bilo zelo prijetno, ko so udeleženke izobraževanja druga drugi predstavljale svoje družine. In prav družina je za Susanne Kolenik največja vrednota. S sinom in hčerko svoj prosti čas zelo radi preživljajo v naravi, sprehajajo se ob Dravi, pozimi pa posebej radi smučajo. V veliko veselje jim je glasba – sin Janko igra električno kitaro, hčerka Alina igra klarinet, oče Marko zelo lepo poje (prepeva tudi v Kvintetu Donet in Moškem pevskem zboru Foltej Hartman), mama pa pravi, da jih rada posluša. Trenutke, ko so skupaj, še bolj cenijo, ker dobro vedo, da so dragoceni in da v življenju pridejo tudi hude preizkušnje. »Nimam samo dva otroka, imam tri otroke, Luko smo izgubili, ko je bil star tri leta. To je bilo pred devetimi leti,« z bolečino spregovori o najtežji preizkušnji v življenju. Tudi zato ji je družina najpomembnejše v življenju in je iskreno vesela, da ima ob sebi otroka in moža. 

Sedaj si Susanne Kolenik, ki zelo rada pomaga pri Lutkah Suha, želi, da bi našla službo v kakšnem vrtcu v bližini, tako da bi lahko usklajevala službene obveznosti in družinsko življenje. Njena največja želja pa je, da bi bili vsi zdravi. 

Mateja Rihter