Organisation / Organizacija

Nedelja

»Stanko, greva na akademijo!«

Oseba v žarišču: Stanko Polzer

Nova Polzerjeva zamisel: turneja zborov avstrijskih narodnih skupnosti po avstrijskih glavnih mestih (© Foto: gotthardt_nedelja)
Nova Polzerjeva zamisel: turneja zborov avstrijskih narodnih skupnosti po avstrijskih glavnih mestih (© Foto: gotthardt_nedelja)

Kaj je to akademija Slovenske gimnazije, je Stanko Polzer vedel že kot dijak ljudske šole. Zagotovo pa ni vedel, da bo kdaj stal na odru in vodil zbore Slovenske gimnazije. Vse skupaj se je zgodilo takole. Njegov stari stric, inženir Marko Polzer, mu je nekega dne rekel: »Stanko, greva na akademijo!« Šla sta na vlak, se peljala v Celovec in se v Delavski zbornici udeležila akademije. »To je moj najlepši spomin na mojega starega strica, ki je imel na Dunaju kot študentskega kolega Joška Tischlerja in Jožka Hutterja.« Na tej akademiji je Stanko Polzer tudi prvič videl Franceta Cigana, kako je dirigiral gimnazijce. 

Nekaj desetletij pozneje, na akademiji Slovenske gimnazije ob njeni 60-letnici, je dirigiral zaključno pesem Stanko Polzer, medtem že nekaj desetletij profesor za glasbo na tej ustanovi. Še pred tem je na odru osem let nastopal kot pevec in kot član gimnazijskega narodno-zabavnega- ansambla Mladi mi. V njegovem gimnazijskem času je bila krstno izvedena pesem Milke Hartman »Ob reki Dravci« na melodijo Hanzija Artača. Šolski zbor in ansambel »Mladi mi« je takrat dirigiral Jožko Kovačič. 35 let pozneje je ta pesem, neke vrste himna gimnazije, zadonela pod taktirko Stanka Polzerja. Neštetokrat jo je že dirigiral. 

Kot vodja šolskih zborov, največkrat zbora nižješolcev, je želel za akademije pripraviti tudi izredne nastope. S Carmino burano je pripravil projekt za izreden nastop. Ker je takrat vodil mešani zbor v Globasnici in Danico v Št. Primožu, jih je povabil k sodelovanju. To povezanost gimnazije z društvi tudi na pevskem področju je še nekajkrat ponovil, ob letošnjem jubileju pa je k pevcem Mešanega pevskega zbora Danica povabil še absolvente gimnazije in izredne soliste, med njimi tudi Bernardo Fink in Gabriela Lipuša, ki so sodelovali pri zahvalni maši v stolnici pri Gos-pe Sveti. Povprečje mu je premalo. Doseči hoče vedno izredno in to mu uspeva s povezovanjem domačih elementov z vrhunsko glasbo. Navdušiti gimnazijce za petje ni težko, saj jih mnogo od njih že več let obiskuje tudi Glasbeno šolo, drugi so člani deželnega mladinskega zbora. 

Ko smo že omenili zahvalno mašo pri Gospe Sveti, pri kateri so izvedli Mozartovo mašo ob kronanju, pa se ustavimo ob tem, kako je Stanko Polzer doživel trenutek, ko je izzvenel zad-nji pevski akord in je utihnil zadnji zvok celovškega stolnega orkestra? »Bil sem srečen. Občutil sem, da je pri tej maši nastalo posebno ozračje. Za kaj takega si lahko samo hvaležen. To je neko posebno stanje izčrpanosti in vse, kar pride, sprejemaš na čustveni ravni. Kar sem začutil in tudi videl, je bilo veliko zadovoljstvo.«

Glasba je pomemben del življenja Stanka Polzerja. Glasba prehaja iz poklica v prosti čas. Polzer širino ukvarjanja z glasbo opisuje s polji velike dežele. »Zase sem našel pravo polje v tej veliki deželi in to je zborovska in vokalno-instrumentalna glasba, ki mi daje energijo tudi pri intenzivnem delu.« Nekaj energije se vrača tudi z nagradami za vse glasbene ustvarjalce. Mešani pevski zbor Danica je postal leta 2012 zbor leta. To nikakor ni slučaj, kajti Polzer svoje zborodvodsko delo gleda v daljšem obdobju. Kdor je kdaj mogel biti navzoč pri vajah v Kulturnem domu v Št. Primožu, je videl delo za tem uspehom: vežbanje glasu za posamezne pevce, delo z najmlajšimi, tako da odraslemu zboru ne zmanjka pevcev in seveda »vedno ob železnem repertoarju naših najlepših narodnih pesmi tudi motivacija za zahtevne nove moderne pesmi«. 

Stanko Polzer ve, da slovenska pesem v vsakdanjem življenju umira. Petja pri skupnih kmečkih opravilih skoraj ni več, tudi v družinah se manj poje, zato se to delo prelaga na šolo. »Mi zborovodje imamo seveda nalogo, da ohranjamo slovensko narodno pesem, na drugi strani pa je prav, da bi tako kot na literarnem področju skladali še več novih pesmi.« Polzer ugotavlja, da so slovenski koroški zbori kljub številčni majhnosti narodne skupnosti že zdavnaj presegli povprečje in štejejo na Koroškem v sam vrh zborovske ustvarjalnosti. Ker je Polzer prepričan, da koroško slovensko pevsko ustvarjanje v Avstriji skoraj ni znano, predlaga, da bi se zbori avstrijskih narodnih skupnosti podali na turnejo po avstrijskih glavnih mestih. »Toda pobuda mora priti z naše strani, drugače tega ne bo.«

Za kar si bo Stanko Polzer po zahvalni maši in akademiji Slovenske gimnazije vzel več časa, bo fotografija. Že kot gimnazijec je odkril ta način ustvarjanja, »ki je precej stopil v ozadje«. Portreti in narava so njegovi motivi in hkrati del slike vsebine naših melodij.

Vincenc Gotthardt