V visoki starosti je v Ilirski Bistrici umrl pater Ivan Tomažič, klaretinski duhovnik in ustanovitelj in dolgoletni vodja doma Korotan na Dunaju. Piše Anton Levstek.

Pater Ivan Tomažič se je rodil 19. junija 1919 na Pregarjah na Brkinih, ki so bile tedaj pod Italijo. V času fašizma je obiskoval osnovno šolo, ki je bila italijanska in se zato ni mogel učiti slovenskega jezika. 

Mogoče je prav zato postal trmast, zaveden Slovenec in se je pozneje knjižne slovenščine učil sam, kakor je rad poudarjal.

Oče mu je umrl za posledicami prve svetovne vojne. Mama je sama skrbela za tri majhne otroke. 

Sam je zapisal: »Pri mojih dvanajstih letih je bilo treba misliti na bodočnost. Moja želja je bila duhovništvo, sredstev pa ni bilo. Pomagal nam je tržaški škofijski zastopnik za Slovence mons. Ukmar, ki nas je napotil h klaretincem, ki so imeli v Trstu župnijo. Sprejet sem bil, vendar sem moral v gimnazijo daleč.« 

Najprej je opravil pripravljalna leta za redovnika, postulat v oddaljenih Abruzzih, 100 km od Rima. Potem je obiskoval gimnazijo v Frascatiju pri Rimu. 15. avgusta 1936 je stopil v red Sinov Marijinega brezmadežnega srca, imenovani tudi klaretinci po ustanovitelju Antonu Maria Claretu, Kataloncu, ki je bil velik misijonar na Kubi in se zavzemal za pravičnost med narodi in stroga cerkvena načela. Marsikaj je v vzgoji občutil tudi mladi Ivan, ki je po letih življenja v Italiji bogoslovje študiral v Španiji v času diktature generala Franca. Pestilo ga je neznansko domotožje in pripoveduje: »Velikokrat sem se ponoči pokril z odejo in jokal.«

Po službovanju kot vzgojitelj v Španiji in Italiji, je prišel leta 1954 na Dunaj. Skoraj petinpetdeset let je tu opravljal službo bolniškega kaplana v bolnišnici in domu za ostarele. Pastoralno delo z ostarelimi je bilo njegovo glavno poslanstvo. 

Kot pater klaretinec je čutil tudi potrebo po vzgojnem delu. Kmalu je dobil stik z dunajskimi Slovenci in predvsem s koroškimi Slovenci, ki so bili na študiju na Dunaju. Porodila se mu je ideja, da bi za Slovence ustanovil dom, ki bi bilo njihovo zatočišče in središče. Najprej je odprl nekaj sob kot dom kar v klaretinski hiši na Bennogasse v dunajskem osmem okraju. Kmalu se je ponudila prilika za odkup cele hiše, kjer bi lahko nastal nov slovenski dom. Po pogovorih s predstojniki je leta 1964 začel gradnjo doma skupaj z Mohorjevo družbo iz Celovca, ki je postala lastnik doma in najela posojilo za obnovo. Dom Korotan je bil odprt leta 1966 in takoj postal središče slovenskega študentskega življenja na Dunaju. V časih turbulentnih študentskih gibanj v nasled-njih letih je prihajalo nemalokrat do nesoglasij med študenti in patrovimi strogimi vzgojnimi načeli, ki jih je prinesel iz frankovske Španije. Čeprav je bilo njegovo delo polno požrtvovalnosti za slovenske študente, ni popuščal v strogih vzgojnih prijemih, tako da je veliko študentov moralo zapustiti dom ali pa so sami odšli. Kljub posredovanju Mohorjeve ustanove in njegovih redovnih sobratov je ostal trdno prepričan, da študentje potrebujejo strogo disciplino, da bodo postali dobri akademiki in zavedni krščanski Slovenci. Ubožnim med njimi je rad pomagal, da so lahko dokončali študij.

Svoje slovensko poreklo je izpričal tudi s tem, da je v domu imel slovenske maše in odprl vrata slovenskim društvom, ki so delovala med rojaki. Ljubiteljsko pa se je vse bolj zavzeto posvečal študiju zgodovine in poreklu Slovencev. Skupaj z Matejem Borom in Joškom Šavlijem ga štejemo za utemeljitelja tako imenovane venetske teorije porekla Slovencev.

Ustanovil je bilten »Glas Korotana«, v katerem je s sodelavci pisal o slovenskih dogodkih in dal možnost mnogim za objave svojih prispevkov. Posebej je zanimiva prva številka, ki predstavlja odprtje doma Korotan. Odprtja so se poleg predstavnikov Mohorjeve družbe in klaretincev udeležili tudi sam tedanji avstrijski kancler Josef Klaus in visoki predstavniki iz Slovenije in Avstrije.

Leta 1986 je zaključil svoje delo v domu Korotan in nadalje do leta 1998 vodil samo še veliko manjši dekliški dom Koper, ki je bil v hiši klaretincev. Vse do svojega devetdesetega leta je tudi še ostal bolniški kaplan za ostarele.

Poleg nekaterih knjig o poreklu Slovencev je napisal tudi kratek priročnik s krščanskimi načeli življenja. Od vsega začetka slovenske pomladi se je aktivno vključeval v slovenske organizacije in bil kot član na ustanovnem kongresu »Svetovnega slovenskega kongresa« ter član avstrijske konference kongresa. 

Aktivno je sodeloval tudi v kulturnem živ-ljenju dunajskih Slovencev. Skupaj s poslancem Karlom Smollejem, Antonom Levstekom, novim direktorjem Korotana, pisateljem Levom Detelom in drugimi kulturniki je bil leta 1991 soustanovitelj »Slovenskega kulturnega centra Korotan«.

Podpiral je obnovo Korotana in se redno udeleževal kulturnih dogodkov v njem. Spodbudno mi je dejal: »Vesel sem, da je hiša dobila prenovljeno podobo, ki je času primerna in ima tako lepo galerijo. Tudi v delu s študenti so drugačni časi.«

Po devetdesetih letih življenja zunaj domovine je končno spet prišel v svoj rojst-ni kraj in zadnja leta preživel v domu za starejše občane v Ilirski Bistrici, kjer se je zaradi domačega okolja odlično počutil. Zapisal je: »Tu zdaj živim in je res imeniten prostor, da se človek odpočije in v miru preživi svoje zadnje življenje.«

Dozoreval je, toda kljub temu redno pisal pisma mnogim znancem in prijateljem. V enem je zapisal: »Zdaj moje moči pešajo. Naj se zgodi božja volja.«