Kako otrokom razumljivo razložiti, kako dolgo traja vožnja iz Celovca v Innsbruck? Stanko Wakounig je to svojim vnukom razložil s petimi mašami. Nekoliko težje mu je šlo te dni, ko je svojim sedmim vnukom razlagal, kako dolgo je to 70 let, ki jih praznuje. Poskusil je s sadiko majhnega sadnega drevesca, ki počasi poganja korenine v zemljo in bo nekoč obrodilo. 

Svojih sedemdeset let poskuša Stanko Wakounig zasidrati ob kulturnem delu Slovenskega prosvetnega društva Danica v Št. Primožu. Temu društvu je predsedoval od leta 1973 do 1997. In v tem času je zraslo mnogo: mnogo stvari so začeli na novo misliti in marsikaj je ostalo tudi vidnega. Življenje je v društvo prišlo z nekaterimi mladimi, ki so maturirali na Slovenski gimnaziji. »Bili smo polni idej in hoteli smo nekaj narediti. Takrat se je izcimil Kulturni dom. Naše zamisli so uresničile osebnosti v društvu, ki so imele prave kontakte. Še eno leto pred odprtjem Kulturnega doma 1979 je začel delovati otroški vrtec.« Stanko Wakounig opiše ta čas še z naslednjim stavkom: »Takrat je bilo veliko življenja, tudi žup-nik je novo cerkev postavil.« V tem času je društvo Danica s koncerti Mešanega pevskega zbora Danica prirejalo koncerte za turiste in jih na teh informiralo o življenju slovenske narodne skupnosti. »V povezavah smo pripovedovali o živ-ljenju koroških Slovencev in ob tem o njih informirali tudi domačine.« Pesem ga je spremljala od mladih nog in za pesem je ustvarjal pogoje tudi kot predsednik društva. Danes pojejo v Št. Primožu predšolski otroci, nastopajo otroški, mladinski in mešani zbor, priljubljeni so starejši pevci z imenom Korenine. Stanko Wakounig, ki poje pri MePZ Danica, opozarja na svojih 70 let tudi z dejstvom, da je že nekaj let najstarejši pevec mešanega zbora. To pa je rad, ker, »če sem med pevci, sem sredi življenja«. 

Ko Stanko Wakounig, dolgoletni komentator Nedelje, razmišlja o tem, kaj nam mora ostati pomembno, se naslanja na Toneta Pavčka, ko pravi: »Osnovnih domačih barv pokrajine ne smemo pozabiti in med te barve spadajo naš slovenski jezik, ki mi je srčna zadeva, in ledinska imena in okus po domačem kruhu … Odgovorni smo za to, kar smo udomačili. Tudi za našo slovensko besedo, ki je dobra kot ena domača košta.« Svojim vnukom želi, da bi te domače barve, h katerim spada tudi jezik, vzljubili ter da bi postali srečni ljudje v krogu ljudi, v katerem živijo. Nekaj osnov za ohranjanje domače barve je Stanko Wakounig s svojim delom položil tako kot dolgoletni predsednik društva kakor tudi kot človek povezovanja med različnimi svetovnimi nazori. Bil je dejaven v raznih strukturah, »zmeraj v senci, a skoz zraven,« brez »kakšnega domišljanja, da sem pomemben človek«. Kot učitelj pa je iz leta v leto bolj spoznaval, s koliko skrbmi in bremeni so napolnjeni nahrbtniki otrok. »Zato je pomembno, da znaš pogledati v zakulisje, potem marsikaj bolje razumeš.«

Za zakulisje pa gleda Stanko Wakounig, ki je objavljal tudi v mladju, tudi kot pesnik. Leta 1972 bi že lahko izdal pesniško zbirko, a je ta dozorevala do leta 2008, ko je pri Mohorjevi založbi izšla pesniška zbirka »Kotiček tople domačije«. Za domačo mizo v Spodnjih Vinarah pa čaka na objavo knjiga izbranih komentarjev v Nedelji in kratek zapis domače vaške zgodovine. 

Beseda ostaja tudi v prihodnje v središču vse skrbi Stanka Wakouniga. Malo več skrbi si želi od vseh, tudi s strani koroške politike, »da slovenski del Koroške preživi z vsemi lepotami. Ne smemo postati nekakšni štori, iz katerih poganja nekaj vej.«

Vincenc Gotthardt