Umetnik Valentin Oman je stal že leta 1967 ob spomeniku žrtev za svobodno Avstrijo. Tudi tokrat, ob odkritju obnovljenega spomenika, je bil v središču.

Stal je ob arhitektu Klausu Hollerju, ki je 26. oktobra 2015 na pokopališču v Trnji vasi v Celovcu predstavil prvi del obnovljenega spomenika za žrtve za svobodno Avstrijo.

Nekaj nad 1000 imen je bilo napisanih na steklenih ploščah v preteklih letih. Od letošnjega državnega praznika dalje so mladinci odkrili imena 3170 žrtev nacizma in jih tako rekoč, kot je dejal predsednik Memorial Kärnten/Koroška Franc Wakounig, »potegnili iz anonimnosti, jim vrnili imena in čast«. To so bili otroci, dekleta in fantje, žene in možje, ki so bili umorjeni kot žrtve nacističnega evtanazijskega programa in rasnega divjanja. Aktivno so se uprli nacističnemu terorju, bili zaradi druge narodnosti, drugačnega prepričanja in svobodoljubja obsojeni na smrt in obglavljeni, poslani v koncentracijska taborišča, kjer so poginili, ali pa so umrli kot prisilne delavke in delavci ali kot vojni ujetniki. Vsem je namenjen spomenik. 

Arhitekt novega spominskega obeležja Klaus Holler je poudaril, da bo spomenik dokončan šele leta 2017. Spomnil je na začetek tega Omanovega spomenika iz leta 1967. Omanovo spominsko obeležje je ostalo, pridružile so se steklene plošče z imeni žrtev nacizma. Oblikoval ga je skupaj z Valentinom Omanom. Zamisel obnove spomenika je, da zaobjame vse pokopališče in opozarja na kraje, kjer so bile pokopane žrtve nacizma in danes ni več nagrobnika. Spomenik pa naj opozarja tudi na druga spominska obeležja po deželi. Klaus Holler: »Med steklenimi ploščami je kraj spominjaja in žalovanja.« Temu spomeniku se bo na pokoaplišču pridružilo še nekaj manjših spominskih kamnov po vsem pokopališču, ki bodo opozarjali na neoznačena grobišča žrtev. 

Po odkritju spomenika je kot prvi v poslovilni veži na pokopališču v Trnji vasi, ki jo je umetniško tudi oblikoval Valentin Oman, spregovoril Franc Wakounig. Zahvalil se je vsem osebam in organizacijam, ki so na osrednjem celovškem in deželnem pokopališču omogočile pomnik žrtvam nacizma v času, ko v tej deželi to še nikakor ni bilo samoumevno. Pa tudi danes se pri postavljanju in obnavljanju takih pomnikov žrtvam nacističnega nasilja in razkrivanju zgodovine in njenega umeščanja v zavest državljank in državljanov vselej pojavlja vprašanje: zakaj in čemu. »Ali je res treba drezati v senzibilno tematiko, razburjati ljudi in duhove in ustvarjati nemir?«

Za Franca Wakouniga je odgovor jasen: »Kdor je količkaj pozorno spremljal nedavne pojave in dogodke v zvezi z nogometno tekmo med slovenskim in nemškim moštvom, je opazil, da so sence neznosne idelogoije nacizma in rasizma v vsakdanjiku na Koroškem še precej temne in prej ko slej nas čaka še veliko vzgojnega dela, preden bodo te sence zbledele. Hkrati pa je treba ugotoviti, da ljudje niso več pripravljeni teh pojavov opravičevati kot mladostno neumnost in se jim pogumno in odločno zoperstavijo.«

Franc Wakounig je opozoril tudi na begunsko krizo, ki pretresa Evropo. »Pojavi sovraštva do ljudi, ki so morali zaradi vojne zapustiti domovino, dobiva zastrašujoče dimenzije in proti oživljanju rasizma, antisemitizma in nacistične ideologije ter pojavom verske nestrpnosti se bomo morali skupno zoperstaviti.« Kot znak solidarnosti je Memorial Kärnten/Koroška povabil Kurda iz Sirije Alefa Ashafa, da je s svojim glasbenim nastopom sooblikoval spored. Močan glasbeni poudarek na prireditvi so bile tudi Praprotnice z akordeonistom Jörgom Errenstom. 

O iskanju imen žrtev je spregovoril Helge Stromberger. Poudaril je, da se bodo tem imenom pridružila še nova, takoj, ko bodo raziskana. Spregovorila je tudi celovška županja Maria Luise Mathiaschitz in podarila pomembnost te vsakoletne prireditve ob spomeniku: »Ta spominska prireditev je svarilo in soočanje z našo zgodovino.« Deželni glavar Peter Kaier je postavil v središče svojega govora vprašanje beguncev. »Nešteti prostovoljni pomočniki so človeški obraz Koroške in Avstrije,« je poudaril in dodal: »Storili bomo vse, da bo pogled v ogledalo kazal ta obraz tudi v prihodnje.«

Slavnostni govornik je bil pisatelj Josef WInkler. »Tega ne morem povedati!« – Tako mu je mama odgovarjala na vprašanja, če je hotel kaj izvedeti o njeni družini in dogodkih v vojni. Trije njeni brati so vsi v letu 1942 padli v vojni. Zaradi tega je mama obmolknila, prav tako tudi njena družina. Molk je dolga leta tudi zaznamoval spomin na žrtve nacizma. Na pokopališču v Trnji vasi so sedaj mnogi dobili vrnjeno ime in čast.