Kaj je to odgovornost, je Hanzi Waschnig iz Čahorč spoznal že zelo zgodaj. Odkar v župniji Kotmara vas obstaja župnijski svet, je v njem podpredsednik. Odgovornost je moral prevzeti tudi po očetovi smrti, star 23 let, na domači kmetiji. Bil je edini od otrok, ki je že bil polnoleten. Ker je bil njegov oče cerkveni ključar v župniji, sam pa mu je pomagal že od svojega 15. leta dalje, so preudarni možje rekli: »Čemu dolgo iskati, vzemimo Hanzija!« Od takrat je preteklo 50 let. Odgovornosti pa ni bilo manj, temveč vedno več. Zato se je Hanzi Waschnig odločil, da naslednje leto ne bo več kandidiral za župnijski svet. »To ne pomeni, da za župnijo ne bom več delal, samo odgovornosti ne bom več imel, pa tudi obveznosti, da moram kaj narediti, ne.«

Hanzi Waschnig omeni tudi dekanijski dan dekanije Borovlje, ki je imel za težišče prostovoljno delo. Spregovoril je generalni vikar, Hanzi pa je bil hvaležen  tudi za besede zahvale, ki jih je izrekel dekan Janko Krištof vsem, ki nesebično opravljajo prostovoljno delo po svojih župnijah. »Dekanijski dan,« tako Waschnig, »je potreben, ker se srečajo ljudje iz različnih župnij in tako spoznajo delo v drugih župnijah. Pomembno je tudi spoznanje, da je Cerkev več kot le lastna župnija in da so vsi včlanjeni v večjo skupnost: v dekanijo, škofijo in  svetovno Cerkev.«
Da je Hanzi Waschnig podpredsednik župnijskega sveta v Kotmari vasi, smo že omenili. Ker pa je vedno gledal prek meja svoje fare, je tudi član dekanijskega sveta. In če smo že pri naštevanju: 30 let je Waschnig za društvo Gorjanci organiziral izlete, bil je gasilec, po poklicu pa poštar, tako da zelo dobro pozna svoje farane. V šali rad pove, da služi že četrtemu duhovniku in tretjemu škofu.

Ta častna služba je bila mogoča tudi zaradi tega, ker mu je Cerkev vedno veliko pomenila. »Če temu ni tako, potem kar kmalu pride tisti trenutek, ko si rečeš, čemu vse to.«

Hanzija Waschniga je prostovoljno delo tudi izučilo in ve, »da ne gre vse od danes na jutri«. Ker se bližajo volitve v župnijske svete, ve, »da mladih ljudi ne bo lahko nagovoriti za to službo«. Vendar bo tudi to šlo, ker ve, »da se cilj doseže samo z naporom«, in skoraj ne pozna primera, da bi kdo pomoč odklonil. Pri delu je tako, »več je ljudi, ki kako stvar dela, več je tudi poti do cilja«. Svojemu nasledniku pri vodenju župnijskega sveta želi »dovolj moči, da bo znal ljudi navduševati za skupno delo, kajti eden sam ne more nič«. In še: ljudje ga bodo ocenjevali tudi po tem, ali bo ob nedeljah pri maši ali ne.

Konjičkov Hanzi Waschnig nima. Posebej rad je na polju, kjer vidi, kako stvari rastejo, zorijo in obrodijo. Najmanj dvakrat na dan gre na travnike, v hlev in okrog hiše. Njegov dom mu je domač od njegovega rojstva. »Dom smo zapustili samo za tistih nekaj let, ko smo bili izseljeni,« pravi. In ko tako od svoje domačije pogleda  na Kotmaro vas in cerkev, še pove: »Zares, vedno sem z veseljem hodil na seje župnijskega sveta in rad delal za faro.« Nekaj pa je jasno že sedaj: da bi Hanzi Waschnig kdaj kje sedel brez dela, to je nekaj nemogočega.