V nedeljo, 21. avgusta, bodo sedlški zvonovi zopet privabili romarje na vsakoletno žegnanje.

Sedlce se imenuje kraj južno od Šajde, prelaza med Selami in Obirskim. Tam stoji sredi gozda, med mogočnimi smrekami majhna lesena kapela. Vsak, ki je že kdaj obiskal to svetišče, lahko potrdi, da ima svoj posebni čar.

Leta 1853 se je po pisnih virih in pripovedovanjih starejših faranov na tem kraju malemu Meležnikovemu pastirju Urhiju prikazala Marija. Rek­la mu je, naj se spomni nanjo in jo pokliče na pomoč, ko ga bo prijela huda bolezen. Res je prišlo tako, da je smrtno bolni Urhi prosil Božjo mater za pomoč in popolnoma ozdravel. V zahvalo za naglo ozdravljenje so Meležnikovi na kraju, kjer je Urhi videl lepo gospo, postavili lesen križ in odtlej skupno s sosedi redno obiskovali ta kraj in se v raz­nih stiskah obračali k Mariji za pomoč.

Letošnje žegnanje ob 60-letnici blagoslovitve kapelice na Sedlcah bo to nedeljo, 21. avgusta, s pričetkom ob 9.30. Po sv. maši bo sledilo pranganje z Najsvetejšim. Vsi romarji od blizu in daleč prisrčno vabljeni!

Po prestani otroški bolezni, ki je razsajala na Šajdi leta 1939, so Mariji v zahvalo namesto strohnelega križa postavili majhno lično znamenje z Marijinim kipom. Zdaj so ljud­je še bolj romali na Sedlce. Meseca maja so tam obhajali šmarnice, ob nedeljah in praznikih pa so prihajali romarji od blizu in daleč.

Med drugo svetovno vojno so slovenske pesmi in glasne molitve sicer morale utihniti, a srca Marijinih častilcev so govorila tem glasneje. Fantje, ki so se skrivali v bunkerju blizu sedlške kapele, so se priporočali Mariji na Sedlcah. V tistih težkih urah so se zaobljubili, da bodo, če preživijo vojno, Mariji v zahvalo na Sedlcah postavili cerkvico, v kateri bi lahko darovali tudi sv. maše.

Po končani vojni so Marijini častilci z darovanim lesom kapelškega grofa Thurna pod vodstvom gradbenega mojstra Nuža Travnika in s pomočjo številnih domačinov zgradili novo kapelo, ki so jo blagoslovili 15. avgusta 1951, točno pred 60-imi leti. Posvečena je brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Nad vhodom v cerk­vico je preprost, v les vrezan napis »Prosi in uslišan boš«. V svetišču stoji oltar s tabernakljem, nad njim kip fatimske Marije, ki so ga kupili in dali blagosloviti prav v Fatimi. Meseca maja obhajajo šmarnice, vsakega 13. v mesecu pa na Sedlcah darujejo sv. mašo. Kapela je skorajda vedno napolnjena do zadnjega kotička, to pa ob vsakem vremenu ob vsakem letnem času.

Vsako leto na tretjo avgustov­sko nedeljo obhajajo žegnanje. S tem so seveda povezane priprave in mnogo dela v ozadju. Da to iz leta v leto uspeva, je zasluga dobro sodelujoče soseščine okrog Sedlc, ki se polna idealizma s skup­nimi močmi posveča kapelici. Kacmunova, Vrhnikova, Kališnikova in Tevlova družina skupno skrbijo za to, da je med letom in posebej na dan žegnanja vse v najboljšem redu. Vence iz jelkinih vejic in pušpana, s katerimi okrasijo kapelo za žegnanje, vsako leto splete sestra Serafina, ki preživlja svoj dopust na domači kmetiji pri Kacmunu in se skupno s svojimi sestrami z veliko vnemo posveča okraševanju kapelice ter pripravam na žegnanje.
Da tipično pritrkovanje sedlških zvonov, ki ga je ohranjal pokojni dolgoletni mežnar in dobra duša Sedlc Hanzi Rob­lek, ne bi šlo v pozabo, skrbijo mladi sosedje, ki so prav zato obiskali tečaj za pritrkavanje. Okusna peciva za agapo po maši pa vsako leto spečejo šajdarske gospodinje.
Organizacija, pletenje vencev, čiščenje in krašenje cerkve, peka pogače, pritrkovanje, košnja in še veliko več ... – vsak ima svojo nalogo, ki jo izpolnjuje vestno in z vsem srcem.