Kadar Krščanska kulturna zveza izvede koncertno revijo »Koroška poje« je za odrom, čeprav so priprave šle tudi skozi njene roke, Marija Gruškovnjak zna v ozadju oprav­ljati pomembno delo in pri tem ji je skoraj uspelo zamolčati svojo 70-letnico.

Nikomur od Koroške pa do Argentine ni mogla zamolčati tega: njena največja ljubezen je pesem. In ko pade beseda pesem, je ni mogoče ustaviti. »Pesem me spremlja od »zibeli«, saj sem rojena v družini, kjer so vsi – razen stara mama (mama Franceta Cigana) – radi peli. Tudi prvi javni pevski nastop je bil zelo zgodaj. Bila sem prvošolka in s sestro sva leta 1953 na sveti večer pred začetkom polnočnice v Črenšovcih pri jaslicah peli Hej pastirci. V dijaških in študijskih letih smo prepevali v Ljubljani pri Svetem Jakobu in pri APZ Sv. Cecilije pri frančiškanih na Tromostovju; ta zbor smo ustanovili pred 50-imi leti in še danes se radi srečamo in skupaj zapojemo. Tudi, če zveni pretirano: brez pesmi si vsakdana ne morem predstavljati.«

Kadar se spominja svojega strica Franceta Cigana, ima pred seboj sliko magnetofona v nahrbtniku, ko z njim po Koroškem hodi snemat ljudske pesmi. »Ja, stric France! Še danes mi je svetilnik na vseh mojih poteh! V Heimlingerju, kjer sem pri njem »gor rasla«, me je v njegovi delovni sobi mnogokrat obdajala zmešnjava pesmi in notnega papirja, ki sva jo ob koncu vsakega šolskega leta skušala urediti. Najina počitniška popotovanja z magnetofonom v nahrbtniku, seveda na mojem hrbtu, so bila posebna doživetja. Dosti kilometrov sva prepešačila, med drugim tudi na Djek-še, Krčanje in Knežo. Po navadi je stric stopil v hišo s pozdravom: Dober dan, Bog daj, Cigani so tukaj! in ni trajalo dolgo, ko se je oglasila prva pesem.«
Marija Gruškovnjak, doma v Slovenski krajini v Sloveniji, se je na Koroškem naučila najprej poslušanja in tako začela razumevati narečja. »Doma smo govorili prekmurščino in v tem jeziku se še s ses-tro danes pogovarjava in seveda, če pridemo v našo libléno Slovensko krajino, s sorodniki in znanci. V dijaških letih sem s stricem spoznavala Koroško in koroške Slovence. Prava zagonetka so mi bila na začetku koroška narečja. Stricu sem se pritoževala, da ne razumem pogovorov, a mi je odgovoril: Nič pisne slovenščine, poslušaj in se uči! Korošci me tako danes ne morete prodati, kar precej razumem, le pri Ziljanih malo šepa. Moja druga domovina: Koroška s Peco, Obirjem, Košuto in Jepo v Karavankah, v dolini jezera, vse to mi je postalo domače, sedaj sem tukaj doma. Skupaj s koroškimi Slovenci trepetam in upam, da narečja treh dolin ne utihnejo, da ne utihne naša ljudska pesem.«

Sorodniške in prijateljske vezi ima Marija Gruškovnjak stkane med Slovence po vsem svetu. Kaj lahko take vezi doprinesejo k boljši kakovosti življenja Slovenke ali Slovenca? Pravi, da je vesela tehnike, tako se s sorodniki in prijatelji v obeh Amerikah in Avstraliji lahko večkrat slišijo. »Včasih so bila samo pisma. Prijateljske vezi nas vežejo že desetletja. Nekoč mi je stric France rekel: veš, imamo dosti prijateljev, a prijateljstva je treba negovati! To poslanstvo mi je sveto! Vedno sem občudovala njihovo navezanost in ljubezen do Slovenije, materinega jezika, kulture in vere. V vsem so ostali zvesti. Oni tam daleč pod južnim križem, v Severni Ameriki in Avstraliji vztrajajo, ker nočejo izgubiti svoje identitete. Tega se s povezovanjem z njimi lahko naučimo mi tukaj na Koroškem, a prav tako tudi v Sloveniji.«

Marija Gruškovnjak je delala na različnih področjih in povsod je imela vodilo: ne ustavi se na pol poti! »Delo, ki si ga začela, moraš tudi končati. Veliko mi pomeni zaupanje, vera v dobro, potrpežljivost (imam je zelo malo), prijateljstvo, ki je pri meni pisano z veliko začetnico!« Na njeni življenjski poti je bila Mariji Gruš-kovnjak zvesta spremljevalka tudi vera. Vera ji je vodnica, kažipot, opora, tolažnica, pribežališče, radost in veselje. »Življenja brez vere si ne morem predstavljati.« Ko pogovor nanese še na mlade, jim polaga na srce, da naj hodijo po svetu z odprtimi očmi ter naj razlikujejo zrnje od plevela. »Prisluhnite govorici doma, domače vasi ali mesta. Poslušajte pripovedi starih staršev, tet in stricev, da boste vedeli, od kod prihajate, kdo je bila vaša družina – brez nje ne bi bilo vas!«

Mariji Gruškovnjak, podpredsednici Katoliške akcije, želimo v prihodnje še mnogo veselja pri večanju društvenega in not-nega arhiva na Krščanski kulturni zvezi, mnogo veselja v krogu svojih prijateljev, uganjanju norčij s pranečakinjami in pranečaki in včasih tudi s pletenjem in kvačkanjem. Na poti do prihodnjega jubileja, pa predvsem »mirno morje«.

Vincenc Gotthardt, Nedelja