Organisation / Organizacija

Nedelja

S pesmijo in barvami po svetu

Oseba v žarišču: Verena Smrtnik

»Če gledaš na domovino iz tujine, šele prav vidiš, kaj imaš doma.« (© Foto: gotthardt_nedelja)
»Če gledaš na domovino iz tujine, šele prav vidiš, kaj imaš doma.« (© Foto: gotthardt_nedelja)

»Če gledaš na domovino iz tujine, šele prav vidiš, kaj imaš doma,« pravi Verena Smrtnik. Po maturi na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru je šla za četrt leta kot au-pair v Suf-folk v Anglijo. Spomin na prvi dan, ko je bilo zanjo vse novo, je hitro zbledel, močnejša je zavest o tem, da je bila odločitev pravilna. »Zelo dobro sem se vživela, skoraj uživala sem in se naučila samozavesti,« pravi in dodaja »seveda sem se veselila trenutka, da se vrnem«. 

Pariz in Grčija sta še dve točki na seznamu sveta, ki ju je že videla. Nešteto jih ima v mislih tudi že zaznamovanih, saj želi svoje življenje obogatiti s potovanji po svetu. Najpomembnejša točka sveta pa zanjo ostaja Obirska, čisto točno pri Bistričniku. Tu je doma in od tod se je začelo tudi njeno poklicno potovanje. Njena trenutna postaja je Krščanska kulturna zveza, kjer je referentka za gledališče in je v zadnjih tednih pripravljala gledališki in lutkovni festival Tribuna, ki bo potekal od 2. do 4. marca v Pliberku in Šmihelu. Gledališče, pravi, do pred nedavnim ni bila njena stroka. Sama ni nikdar sodelovala v gledališki skupini, rada pa je hodila na gledališke predstave. »Ob pripravljanju tega gledališkega in lutkovnega festivala sem zelo zgoščeno spoznala pestrost, mnogolikost in kakovost gledališkega ustvarjanja mladih koroških Slovencev«. Skoraj se ne more načuditi, koliko predstav so naštudirali mladi in koliko imajo povedati na odru. Enkrat samkrat je tudi sama stala na odru. Za maturo je igrala v kratki gledališki predstavi. V glavni vlogi je igrala staro babico in to precej dobro, saj se nekateri niso mogli načuditi, da je igrala prvič. »Pri tem prvem nastopu je do sedaj tudi ostalo,« pravi. Seveda se bo še naprej čudila, kako igralcem uspe, da si zapomnijo besedilo in na oder postavijo lik, ki nagovori in seže do srca. Nekaj teh likov spoznava prav sedaj, ko so pri Krščanski kulturni zvezi začeli iskati predstavo za naslednji 8. december v Mestnem gledališču v Celovcu. 

Popolnoma drug svet spoznava Verena Smrtnik, kadar riše. V tem trenutku stopijo v ospredje barve in motivi. Najraje riše živali in motive iz narave. Riše, odkar se spominja, v zadnjih petih letih pa temu konjičku posveča več časa in v središču iskanja harmonije med barvami so akrilne barve. Takole pravi: »Risanje me je vedno veselilo. Predvsem, kadar si želim vzeti nekaj časa zase, si poiščem poseben kraj, kjer lahko rišem v tišini in odrinem vsakdanji stres. To je neke vrs-te moja oblika meditacije.«

Posebno mesto v njenem življenju ima pesem. S skupino Dekleta Smrtnik ved-no znova nastopa, sodeluje tudi pri Obirskem pevskem društvu. Ker ji je zmanjkalo časa, je sodelovanje pri skupini Kliki opustila. Spominja se svojega prvega nastopa. »To je bilo še v ljudski šoli, najbrž nekaj za materinski dan«. Prav čas v ljudski šoli na Obirskem ji je ostal v posebnem spominu. Že v njenem času obiskovanja ljudske šole so oblasti šolo želele zapreti. Starši so se z ravnateljico Marto Polanšek odločili drugače. Otroke so začeli sami poučevati in tako sta oče in mama postala učitelja. Oče je poučeval telovadbo, mama pa jih je kot izkušena recitatorka v režiji Poldeta Zundra učila brati in z njimi imela jezikovne vaje. Šole takrat niso zaprli, šolarke in šolarji in njihovi starši pa so se ob nekoliko drugačnem pouku naučili tudi kaj za življenje. »Predvsem smo se na-učili, kako z iznajdljivostjo preživeti, če nekaj ni samoumevno.« Ko je bilo spet dosti učencev, je na Obirskem šola imela še nekaj let odprta vrata. »Danes je ni več. Čas se spreminja.« 

Eno so dejstva, drugo pa sanje in želje. Verena Smrtnik si za prihodnost želi, »da bi bila lahko vsak dan dobre volje, da bi imela ob sebi nasmejane ljudi, ki jim je slovenski jezik vrednota in ga posredujejo svojim otrokom.« Želi si enostavno preprosto življenje in če bo imela družino, »da bi imela čas za otroke, s katerimi se bom pogovarjala slovensko«.