V zadnjem času se veliko ukvarja z zelišči. V življenje Tatjane Koren-Zwitt-er so stopile takrat, ko je po 17 letih živl-jenja na Dunaju ugotovila, da skoraj več ne pozna ne rast-lin in tudi ne zelišč. Ko se je rodil sin Jurij, si je rekla: »To ne more biti, da skoraj ne poznam rastlin in zelišč«. Sledila je dveletna izobrazba, pri kateri je spoznavala zelišča in njihovo zdravilno moč. Od takrat slika, da sedi med rastlinami in zelišči, ni nekaj posebnega. »To mi daje energijo in skoraj neverjet-no se mi zdi, koliko zdravilne moči imajo v sebi včasih tudi najmanjša zelišča. To je nekaj čudovitega.«

Tako kot se je poglobila v starodavno izročilo o zdravilnih rastlinah, tako se doma v Ziljski dolini zaveda tudi korenin, ki jih je v te kraje pognalo jezikovno izročilo. Ko se je Juriju pridružila še sestrica Mira, je nastal spet nov položaj in kar naenkrat ste se znašla za paravanom. Oba se pogovarjata v ziljskem narečju in od Drašč, kjer sta doma, ni daleč v Zahomc v »Šišo«, kjer sta v preteklih mesecih preživela kar nekaj časa s svojo mamo, ki vodi lutkovno skupino Pikcə pr Zilə. Tam sta skupaj s še šestimi otroki iz njune okolice uprizorila lutkovno igro Princeska na zrnu graha. Skupino  vodi Tatjana Koren-Zwitter. 

Zamisel napraviti z otroki nekaj na kulturnem področju, o tem je Tatjana Koren-Zwitter razmišljala eno leto. »Šport-nih ponudb je dosti, kulturnih pa mnogo manj.« Da bi bila lahko ta kulturna ponudba na gledališkem področju, k temu sta jo pripravila Jurij in Mira, ki sta že doma rada nastopala in vedno kaj uprizarjala. Pa se je odločila, da zbere otroke in z njimi uprizori lutkovno predstavo. Navezala je na lutkovno skupino, ki je nastopala že pred dvanajstimi leti in tudi o tem ji ni bilo več treba razmišljati, kaj bodo igrali. Odločila se je, da bo z osmimi otroki, starimi med šest do devet let, zaigrala igro, ki jo je na koncu svoje kariere zaigrala lutkovna skupina pred dvanajstimi leti in sicer Princesko na zrnu graha. Lutke za takratno predstavo je naredila Breda Varl. Torej so lutke že obstajale. Kar je novo pri tej predstavi, je, da je Breda Varl to predstavo tudi režirala. 

Za Tatjano Koren-Zwitter je pomembno, da imajo otroci stik do slovenščine in do ziljskega narečja. Omeni, da samo dva od nastopajočih govorita slovensko, toda prav nobena težava ni bila, da so se ostali »zlahka naučili  slovenskega jezika in so to z velikim navdušenjem naredili«. Ima tudi občutek, da otroci učenje igre gledajo kot igro. »Brez vsakršnih predsodkov se spopadajo z jezikom in bi se naučili tudi kitajščine. Starši otrok pa so doživeli, kaj otroci vse zmorejo. Sedaj so popolnoma presenečeni in navdušeni.« Ob tem pa je še pomembno, da so otroci doživeli slovenščino kot nekaj samoumevnega in so spoznali, »kako gledališče funkcionira in dobili stik s kulturnim delovanjem«.

Premiero je mlada lutkovna skupina uspeš-no opravila. Igro so ponovili v sredo, 8. feb-ruarja, in v petek, 10. februarja. Na predstavo so povabili otroški vrtec na Bistrici na Zilji in ljudske šole v Št. Štefanu, Straji vasi, Čajni in na Brdu. Tatjana Koren-Zwitter,- doma v Rutah pri Ločah, sama nikdar ni igrala v kaki lutkovni ali gledališki skupini, a oder ji ni tuj. Zelo rada je igrala pri loških tamburaših. Odkar ima otroka, živi v Draščah, kraja njenega delovnega mesta na Dunaju pa le še ni čisto zapustila, saj se vrača tja kot urednica pri televizijski oddaji ORF-a »Heimat, fremde Heimat«. Tam so v središču njene pozornosti teme, kot so manjšine, migranti in azilanti. Doma v Draščah, kjer živi z družino, pa je zanjo pomembno, da se ohrani slovenska domača beseda, »čeprav opažam, da mladi skoraj ne govorijo več ziljskega narečja in to pomeni, da jezik izumira«. Toda prav taka lutkovna igra lahko pripomore, da otroci okrepijo stik do jezika soseda »in upam, da bo od te spodbude le kaj ostalo in bo jezik imel več prihodnosti«. Nekaj je po tej igri tudi jasno: otroci so pripravljeni za naslednjo igro. Pred tem in po tem sta Tatjani Koren-Zwitter pomembna zdravje in srečno družinsko življenje. »Najpomembnejše je, da smemo v miru živeti in da človek ve, zakaj živi in se zna za življenje tudi zahvaljevati.«