Majhna fara je kot družina: vsak poz­na vsakega. Ljudje se počutijo odgovorne drug za drugega. Če je en član potreben pomoči, mu drugi samoumevno priskoči na pomoč. Skupno delo povezuje in tako so samoumevna tudi skupna praznovanja.

Visoko nad Galicijo se razprostira od sonca ožarjena pokrajina. Majhni kraji, obdani s polji in travniki, sestav­ljajo faro Apače. Fara, ki šteje 150 ljudi, sodi med najmanjše na Koroškem. In vendar je v njej živa farna skup­nost, v kateri z optimizmom sodeluje Edith Smrtnik.

V domači hiši so ji starši in stari starši vero posredovali kot vrednoto. Tu je doživljala iskreno spoštovanje do duhovnikov. Razna roman­ja, sodelovanje v fari, praznovanje cerkvenih praznikov in obisk nedeljskega bogoslužja so oblikovali življenje mlade Edith. Kot svetal utrinek iz zgodnje mladosti ji je ostal glas dedeja, ko je na velikonočno jutro pod oknom domače hiše zapel vstajenjsko alelujo. To je bil zanjo izraz globoke vere.

Ko so v Apačah izvolili prve župnijske svet­nike, je tudi njen oče prevzel odgovornost in z njim cela družina – tako kot je to še danes navada v Apačah: če je en družinski član izvoljen, se cela družina počuti soodgovorno za farno življenje. Na ta način vlada v fari družinsko vzdušje, kjer drug drugemu pomagajo in farani z lahkoto oblikujejo vse praznike cerkvenega leta, izvajajo razne akcije in pripravijo razna praznična srečanja.

V Apačah je za farno živ­ljenje poleg farne cerkve izrednega pomena farovž. »Za Apačane je farovž kraj, kjer se pogovarjamo o Bogu,« pravi Edith Smrtnik, ki je vesela lepo obnovljenih prostorov. Tam se pri otroških urah srečavajo otroci, mladina tam prepeva, cerkveni zbor ima tam vaje, župnijs­ki svet svoje seje, farani pa se tam srečavajo pri agapah.

Vsakih 14 ni napolnijo prostor s svojim smehom otroci, ki se srečavajo pri otroških urah. Z molitvijo, pesmijo in brkljanjem jih veroučitelj Marjan Smrtnik povezuje v skupnost, ki rada sodeluje pri nedeljskih mašah. Redna srečanja pa imajo tudi mladinci, ki se radi udeležijo mladinskih ali družinskih maš. »Naš biser vere moramo posredovati mladim in jih vključiti v molitev. Mlade povabimo k sodelovanju in jim poverimo naloge. Na ta način mladi radi sodelujejo,« pripoveduje Edith Smrtnik, ki je organizatorska duša otroškega in mladinskega dela v Apačah.

Ker v fari Apače že dolga leta ne živi duhovnik, temveč faro soupravljajo duhovniki drugih far, so se farani navadili, da veliko stvari pripravijo sami. »Veliko je takih oseb, ki se izobražujejo. Imamo voditelje besednih bogoslužij: tako imamo vse svete maše liturgično pravilno pripravljene. Imamo lektorje in bralce prošenj. Ko pride duhovnik k nam, je vse pripravljeno, da lahko obhaja bogoslužje. Posebnost za Apače pa je cerkveno petje. Pri vsaki maši pojemo. To pa je zasluga cerkvenih pevcev, ki jih vodi Marjan Smrtnik. Pevci pri maši zasedejo prve tri cerkvene klopi in s pesmijo povabijo k sodelovanju še ostale obiskovalce. Na ta način se ohranijo stare pesmi in v cerkvi se sliši ljudsko pet­je. V Apačah je vsaka maša – tudi tista med tednom – péta maša,« se veseli Edith Smrt­nik. Skupaj s farani je hvalež­na, da prihaja sedaj v Apače gališki župnik Slavko Thaler. Tako se dobra vaška skup­nost utrdi in poglobi ob nedeljskem bogoslužju.

Micka Opetnik