Pavel Apovnik je eden najodličnejših osebnosti slovenske narodne skupnosti. Ob njegovi 80-letnici je o njem mogoče reči, da je vse, kar je zanjo naredil, naredil prav. To pa zaradi tega, ker je imel pri svojem delu pred seboj vedno dobro te svoje narodne skupnosti, nikdar pa samega sebe. Marsikateremu uspehu na politični poti narodne skupnosti je dal smer Pavel Apovnik. Pospremite ga v naslednjem pogovoru po nekaterih korakih njegove življenjske poti.

 

Praznujete 80-letnico. Kako stopate v to življenjsko obdobje. Kam je usmerjen pogled?

Pavel Apovnik: Moram reči, da zdravje ni takšno, kot bi si ga želel in to človeka že utesnjuje. Nisem tudi več tako mobilen. To spreminja način življenja. Veliko časa porabim za branje. Že od nekdaj me zanimata poleg pravne znanosti tudi filozofija ter lingvistika. Z lingvistiko sem se začel ukvarjati, ko je nastajal pravni slovar in sem imel lektorat na univerzah v Gradcu in Celovcu. Trenutno prebiram knjigo Ottfrieda Höffeja o etiki, ki je delna disciplina filozofije in teologije in se koncentrira na bistvena vprašanja življenja. 

 

Poudarili ste, da ne prenesete represij in kjer so te nastopale, ste napravili korekturo smeri za svoje lastno življenje in tudi za življenje za slovensko narodno skupnost?

Apovnik: Ne prenesem represije, ne glede na to, ali pride z leve ali desne strani. Represijo in trdosrčnost sem doživljal na Plešivcu, zato mi je ta kraj ostal v spominu kot kraj konflikta. V tej osnovni drži in oceni ni kakšnih bistvenih razlik v mojem življenju. Nisem skakal slepo sem in tja, ampak vedno sem iskal tisto pot, ki je odgovarjala mojemu osnovnemu mišljenju. Včasih je na zunaj bilo tako, da sem nekaj zapustil in šel v drugo smer. Toda to je bila korektura smeri. To mora obvladati vsak šofer in vsak kapitan. Če tega ne obvlada, potem se zgodi nesreča. Korektura smeri v mojem političnem življenju je bila odločitev, kot glavni kandidat kandidirati pri Koroški enotni listi. Korektura smeri je bila odločitev, sodelovati pri ustanovitvi Skupnosti koroških Slovencev. Ko so nas vrgli iz Narodnega sveta, smo imeli samo dve možnosti: ali gremo domov in zaklenemo vrata ali pa se formiramo in ustanovimo zbirno organizacijo, za tiste, ki se z dogajanjem ne strinjajo. Vsi ti premiki niso izraz kakšnega oportunizma, saj nikjer nisem iskal kakšnega profita. Vse te odločitve so bile in so del moje poti. 

 

Vaše ime je tesno povezano s slovensko narodno skupnostjo na Koroškem. Samo enkrat je obstajala priložnost, da bi koroški Slovenci z lastno močjo prišli v deželni zbor. Takrat ste bili glavni kandidat Koroške enotne liste in vam je uspelo premostiti vsaj za nekaj časa levo in desno mišljenje v narodni skupnosti. Kakšen trenutek je to bil takrat?

Apovnik: Ta poskus Koroške enotne liste s kandidaturo za koroški deželni zbor je bil na eni strani v določenem smislu nadaljevanje prejšnjih poskusov, ki niso uspeli, in na drugi strani tudi poskus premagovanja nasprotovanja med takratnima osrednjima organizacijama. Zelo zanimiv je političen pogled na vse debate pa tudi na zakulisje okoli nastopa Koroške enotne liste. Ljubljana je bila oficialno proti nastopu KEL, s tem tudi posredno Zveza slovenskih organizacij. Na drugi strani pa so verjetno razmišljali, kaj pa, če uspe, potem smo mi tako rekoč v slabi luči in zaradi tega so na zunaj načelno kandidaturo odklanjali, dejansko pa so jo celo finančno podprli, tako da bi bili v primeru uspeha tudi lahko rekli, mi smo nekaj prispevali. Politično nam je tedaj v takrat zelo zelo napeti situaciji uspelo pomiriti ozračje na Koroškem. Bil sem odgovoren za idejno usmeritev volilne kampanje in sem si za geslo izbral »Za mir in enakopravnost«. To je bilo s strani večine v deželi sprejeto pozitivno. To je bil kontrapunkt napetosti v deželi v času bombnih atentatov. 

Če tako pogledamo, je bil rezultat 6130 glasov za KEL dober, čeprav seveda ni bilo dovolj, za mandat v deželnem zboru. Jaz sem pozneje računal in ugotovil, da je manjkalo le okrog 1000 glasov, tako da mandata takrat nismo zgrešili le za las. Reakcija pri večinskih strankah pa je bila sprememba volilnega reda, tako da je bila onemogočena vsakršna bližina do lastnega mandata. 

V glavnem je bila moja kandidatura uspeh v dveh smereh: prispevek k pomiritvi v deželi in do neke mere poenotenje ter ojačitev narodne skupnosti. Navsezadnje pa je bil uspeh Koroške enotne liste osnova za poznejše možnosti sodelovanja z zelenimi, ki je koroškim Slovencem prineslo državnozborski mandat. 

 

Slovenska narodna skupnost se na zunaj ne kaže kot najbolj simpatična narodna skupnost. Kaj je po vašem tisto, kar bi trenutno narodna skupnost najbolj potrebovala. Kaj bi bilo treba spremeniti?

Apovnik: Pri tem je treba videti, kako kdo vidi narodno skupnost. Ali je to zdaj večina ali so Slovenci sami, ki sebe gledajo v ogledalu, ali je to morda Slovenija, ki gleda kako se obnaša narodna skupnost. Odkar smo se bolj ali manj v obliki kompromisa zedinili za ureditev dvojezične topografije imam vtis, da večinski narod bolj strpno in pozitivno gleda na narodno skupnost in da to priznava, da smo mi tukaj s kompromisom prispevali k rešitvi pomembnega problema. V narodni skupnosti sami imam informacije, da so si številni Slovenci po tem kompromisu oddahnili. Slovenija nas gleda kot del matičnega naroda in skuša tudi vplivati na naše odločitve, vprašanje je, s kakšno težo to lahko dela in ali je to vedno tudi pozitivno v smislu krepitve narodne skupnosti. Včasih imam vtis, da se prevreč vežejo na stališča enega ali drugega funkcionarja in da celo posegajo v politične spore in razprtije, kar ni dobro. To ni naloga Slovenije. 

Kaj storiti? Po mojem je najpomembnejše, da poskušamo ostati, kar smo. Ne smemo pozabiti podrobnosti vsakodnevnega dela, ki je potrebno na področju jezika, izobraževanja, kulture in tudi v čisto majhnem svetu v družini ter na vasi. Še intenzivnejše moramo gojiti idejo skupnosti, vzajemnosti v majhnih strukturah, pa malo utišati spore med organizacijami, ki prav nič ne koristijo. 

V glavnem bo od nas odvisno, ali bomo mogli naprej ohraniti te specifične lastnosti narodne skupnosti. To pomeni več napora v smislu skupne dejavnosti v majhnih strukturah. Pri strešnih organizacijah narodne skupnosti pa si želim več smisla za skupna stališča in skupne ocene neke situacije.

 

Na deželni ravni pripravljajo novo ustavo. Debatirajo tudi o tem, ali naj slovensko narodno skupnost v ustavi z imenom imenujejo ali ne? Kaj pravite kot pravnik o tej tematiki in kaj kot pripadnik narodne skupnosti?

Apovnik: K temu vprašanju sem izdelal nekaj predlogov, ki so jih odgovorni tudi prejeli. Izhajam pri tem vprašanju iz tega, da je avstrijski državni zbor na zvezni ravni leta 2000 sklenil dopolnitev avstrijske zvezne ustave, v kateri piše, da se Republika Avstrija priznava k jezikovni in kulturni raznolikosti, ki se izraža v avtohtonih narodnih skupnostih. Ker je v Avstriji več avtohtonih narodnih skupnosti, jih ne naštevajo posamič, in moj predlog, je bil, da bi dežela v sklopu spremembe deželne ustave sprejela nekaj podobnega. Neko temeljno izjavo, ki izraža cilj deželne politike, in v tej temeljni izjavi, ker gre za Koroško in ker je na Koroškem samo ena avtohtona narodna skupnost, naj bi bila ta tudi dobesedno omenjena. In zato sem predlagal eno formulacijo, ki je podobna formulaciji v zvezni ustavi. Formulacija bi se glasila v členu 7, 2. odstavek: »Das Land Kärnten bekennt sich zu seiner gewachsenen sprachlichen und kulturellen Vielfalt, die in der autochthonen slowenischen Volksgruppe zum Ausdruck kommt. Ihre Sprache und Kultur, Bestand und Erhaltung sind zu achten, zu sichern und zu fördern«.

Mislil sem, da bo omemba slovenske narodne skupnosti nekaj samoumevnega, a se zaradi odklanjanja samo čudim. Boli me, da ta pridevnik »slovenska« ob avtohtoni narodni skupnosti izzove tako alergijo, sploh pa, ker se na vseh straneh hvalijo, da se je ozračje zboljšalo. Ob tem pa moram tudi reči, da brez napora v smer izboljšanja, tako ne bo ostalo. Za izboljšanje je treba napor in če ena taka malenkost že ogroža, kaj šele, če je treba rešiti še kakšen drug problem. 

 

Kakšne so vaše vizije za narodno skupnost in deželo, v kateri živite?

Apovnik: Narodna skupnost ima dobre možnosti za preživetje in razvoj, če bodo napori usmerjeni v konkretno delo in dejavnost. Konkretno delo se opravlja med drugim v kulturnih društvih, v otroških vrtcih, v slovenskih učiteljih v ljudskih šolah in glavnih šolah, seveda tudi višjih šolah, ampak primarno v nižjih stopnjah, čisto konkretno delo, gojitev skupnosti, bodisi v majhnih strukturah ali večjih, in ne vedno vprašati, kdo bo to plačal. Veliko ljudi dela že zdaj desetletja brez plačila in če kdo reče: »jaz to naredim samo, če kdo plača«, potem to ni prava pot. Kako bo dežela prebredla finančne težave, je veliko vprašanje. To postaja vprašanje tudi vsakega izmed nas. Te finančne težave mečejo senco tudi na narodno skupnost. 

 

 

Pogovarjal se je Vincenc Gotthardt