Sestre in bratje v veri! »Kaj je človek,« sprašuje molivec v Svetem pismu svojega Boga in si sam odgovori: »Naredil si ga malo nižjega od Boga« (Ps 8).

V življenjski zgodbi Jezusa iz Nazareta vidimo, da je Jezus sam ljudi vedno znova spraševal: Kaj potrebuješ? Kaj iščeš? Kaj naj naredim zate? Poslušal je ljudi – in Boga, čigar ljubezen je prinesel v svet. Ljubezen, ki je neprekosljivo občutna. 

Kaj danes gane ljudi v naši okolici? Kaj potrebujejo? Kaj iščejo? Kaj naj naredimo za njih – ali z njimi? V postnem času nas vabim, da si postavimo ta vprašanja. Da se sami sprašujemo in se pri tem zavestno bližamo tujim ljudem in okoljem, nas izziva, da si vzamemo čas za to in čakamo na odgovor. Usmeriti pogled na ljudi okoli nas in jim biti blizu, ustvarja novo perspektivo. Omogoča nam, da v sebi sprejemamo človeka, da smo z njim v skupnosti, da ga držimo, da ga nosimo, da se učimo od njega in da se nas lahko dotakne, da imamo čas zanj. Prepuščajmo se neprekosljivi občutni Božji ljubezni, da ljubimo in sprejemamo ljudi takšne, kakršni so, pa čeprav so povsem drugačni kot mi. Lahko se zgledujemo po Bogu, kajti tudi Bog me ljubi takšnega/takšno, kakršen/kakršna sem. 

Morda slišimo o stiskah življenja, ki lahko koga (skoraj) zlomijo. Srečavamo ljudi, ko iščejo zadnji smisel, ki se mu predajo. Srečavamo ljudi, ki slutijo, da je življenje več kot potrošništvo, več kot stremljenje po vedno več in da mora biti vse vedno hitreje. Odkrivamo pripravljenost številnih ljudi, da izražajo svoje občutke v verskih kretnjah, kot na primer s tem, da se pokrižajo, prižgejo svečo, se postijo, gredo na romanje, iščejo tišino v cerkvi, v samostanu ali pri obhajanju bogoslužja. Številni se prepuščajo posebni obliki vernosti in zaslutijo Boga. Slišijo Boga, ki šepeta, šepetajoč glas, ki je dosegel preroka Elija v votlini, ko ni več mogel naprej (1 Kr 19,3–13). Številni ljudje v naši deželi poznajo mogočno resničnost Boga, ko na gori vzhaja sonce, drugi pa ga spet občutijo v glasbi. 

 

Vabim vas, da iščete človeka in najdete Boga – v svetu, kakršen je danes.

 

Boga najdemo tudi v trpljenju, v hudi bolezni ali z izkušnjo ob izgubi življenjskih odnosov. Ljudem v takšnih situacijah ni potrebno govoriti o Bogu. Potrebujejo našo bližino. Ne puščajmo jih samih, če tožijo, obtožujejo in so jezni na Boga. Te izkušnje zdržati, prenašati in jih komu položiti v roke – tu mislim na Boga –, podari nov pogled na svet v nas in okoli nas. 

 

Človek – Bog – svet so velike teme, ki nas bodo spremljale v naslednjih letih do 950-letnice krške škofije in do 50. obletnice koroške škofijske sinode leta 2022. Bližati se človeku v današnjem svetu, ga povprašati o njegovem upanju in stiski, mu biti blizu z Jezusom Kristusom, odkrivati Boga v njem in z njim in videti svet z očmi Boga, neprekosljive občutne ljubezni, to naj bi postal naš pastoralni program. 

 

Bog, spremljaj nas na tej poti k ljudem! 

S postom in molitvijo začnimo skupno pot upanja.  

 

 

dr. Alois Schwarz

krški škof