Velika družinska miza v hiši Marije Wakounig je več kot le miza, kjer se družina sreča pri kosilu. Miza je tudi kraj zaščitenih družinskih pogovorov. Ob tej mizi so se rojevale tudi ideje za družinski referat pri Katoliški akciji. Za mizo, ki bi znala pripovedovati veliko lepega, sem srečala Marijo Wakounig in pogovarjali sva se o delu laikov v katoliški Cerkvi. 

Leta 1991 se je Marija Wakounig vključila v laiško organizacijo, ki v svojem poslanstvu skrbi za izobraževanje ljudi vseh starosti in jim odpira obzorja. Navdušenje za delo v Cerkvi je dobesedno vsrkavala z materinim mlekom. Ob mami, ki je bila mežnarica, je v podružniški cerkvi v Želučah doživljala sproščen in spoštljiv odnos do vsega cerkvenega. Lepi spomini jo vežejo na otroška leta, ko se je s sosedovimi otroki igrala okrog cerkve. Kot mlado dekle je skupaj z vaškimi dekleti pisala besedila cerkvenih pesmi na bele liste, »da smo pri majniški pobožnosti lahko zapeli vse kitice pesmi, in ne samo prvi dve, ki smo ju znali na pamet.« Ta neposredni odnos in želja po izobraževanju sta vplivala na Marijo Wakounig, da se je kot mlada mama odzvala prvim povabilom na razne seminarje in predavanja. Ob takih srečanjih je spoznala mnogo žena in odkrila, »da ni vse tako lepo, kot zgleda na zunaj, in imajo mame najrazličnejše težave.« Srečanja so jo osrečevala in ji dajala občutek sprejetosti. Naj tej osnovi je sprejela odgovornost predsednice lai-ške organizacije in želela, da se imenuje Katoliška akcija (do tedaj se je imenovala Katoliški delovni odbor). »Katoliška akcija je ime, ki nekaj izpove. Ta laiška organizacija dela z otroki, mladino, ženskami, v njo je vključena prosveta.« V zadnjih 25 letih je Marija Wakounig ved-no znova prevzela mesto predsednice in sprejela tudi odgovornost v Referatu za družine. Ob njeni družinski mizi so se rodile ideje kot »bogkov kot« ali »molitvena deščica« in razvijali so načrte za družinsko počitniško akcijo z dodano vrednostjo »Kančevci«. Zamisel in ideja počitniškega tedna za družine je z leti postala uspešnica, ki prekipeva zaradi prijav. »Dnevi so strukturirani z dopoldanskimi predavanji in popoldanskim razvedrilom. Ob duhovnosti in molitvi je čas za spoznavanje krasne prekmurske pokrajine z bogato sakralno dediščino in domačo obrtjo. Za koroške družine pa je enkratnost v tem, da otroci doživijo samoumevnost slovenske besede.« 

Ustvarjati kraje in prostore, kjer si ljudje širijo obzorje, je bilo za Marijo Wakounig vedno pomembno. Zato se je vključila tudi v delo župnijskega sveta. Sama nikdar ni želela prevzemati kakih posebnih služb v Cerkvi. Zavedala se je vedno soodgovornosti laikov v Cerkvi in rada prevzemala naloge kot je npr. služba lektorice. V vseh službah in funkcijah se je dosledno zavzemala za enakopravnost žensk v Cerkvi. »Laiki imamo danes več možnosti sodelovanja kot nekdaj. Opažam pa, tako v družbi kot tudi v Cerkvi, da ljudje malomarno ravnajo z odgovornostjo, ki jo imajo – v zakonu, družbi in Cerkvi. Vsak je dolžan, da se zaveda svoje odgovornosti«. Marija Wakounig je svojo odgovornost kot mama živela z vso doslednostjo. Z zgledom vere je sprem-ljala svoje otroke. »Ob meni so doživljali vero in Cerkev in prepričana sem, da so vsi začetki, ki sem jih položila, nekje zasidrani v popkovini. Pomembno je, da se ta popkovina docela ne pretrga in ostanejo v njej žive vse informacije. Te držijo za poznejše čase. Mlademu človeku moramo dovoliti, da gre svojo pot. Če ga spoštujem, bom spoštovala njegovo odločitev, četudi ni tista, kakršno sem jaz načrtovala.« To načelo Marija Wakounig živi tudi v odnosu do soljudi. Po 25 letih odgovornega dela za cerkveno ustanovo je Marija Wakounig oddala funkcije. Srečna je, da so akcije Referata za družine in »biser Kančevci« uspešnice. Pri družinski mizi v Kotmari vasi pa bo tudi v prihodnje z veseljem razvijala ideje za napredek ljudi in Cerkve na Koroškem.

Micka Opetnik