Organisation / Organizacija

Nedelja

Nova cerkev v sliki Št. Ilja

Oseba v žarišču: Michael Primoš

Piše Vincenc Gotthardt

Michael Primoš je postal del šentiljske žup­nije in je s svojim delom dodajal stari sliki nove odtenke. (© Foto: gotthardt/Nedelja)
Michael Primoš je postal del šentiljske žup­nije in je s svojim delom dodajal stari sliki nove odtenke. (© Foto: gotthardt/Nedelja)

Kako je bilo pred več kot 60 leti v Št. llju, to Michael Primoš dobro ve. V večjem formatu je naslikal svojo domačo vas s cerkvijo v središču in Dravo v ozadju. Na zad­nji strani slike je zapisal tudi datum: 29. 4. 1954. Ta slika mu je še ostala od vseh, ki jih je naslikal. Spominja se tudi planinske slike. Toda to je samo spomin. Pa tudi to ostaja samo spomin, da si je želel, da bi imel več časa za slikanje.

Toda ostanimo pri sliki. Michael Primoš je postal del šentiljske žup­nije in je s svojim delom dodajal stari sliki nove odtenke. Že dolga leta je desna roka župnika Lovra Petričiča. Na vprašanje, kako je do tega prišlo, Michael Primoš za mizo svoje hiše v Št. Ilju spregovori o začetkih gradnje nove farne cerkve: »Takrat sem začel sodelovati v fari. Potem pa sem prevzemal vedno več odgovornosti. Začel sem kositi na pokopališču in počasi lezel navzgor, dokler nisem postal podpredsednik župnijskega sveta.«
Podpredsednik župnijskega sveta bo ostal še najmanj eno leto. V Št. Ilju letos ne bo volitev župnijskega sveta. Preložili so jih zato, ker se župnik Lovro Petričič poslavlja. To pa tudi pomeni, da je Primoš eden redkih podpredsednikov župnijskih svetov krške škofije, ki mu ni treba čakati, ali bo ponovno izvoljen ali ne.
Michael Primoš nikoli ni želel »prezentirati«, kar je hotel, in to z vso svojo zavzetostjo, je bilo »pomagati«. To pa je šlo tako daleč, da je moral biti, kar zadeva faro v Št. Ilju, »povsod zraven«. Pri pogajanjih za otroški vrtec je bil prav tako zraven, kot pri nabavi novih orgel. Ker v fari povsod vidi delo, pobira tudi ofer, pospravlja jaslice, gleda, da pri pogrebih kdo nese križ in opravlja delo, ki ga drugod oprav­ljajo mežnarji. Ali je tudi mežnar, ga vprašam. Njegov odgovor je cerkveno diplomatski: »Nisem mežnar, delam pa kot mežnar!« Tako mimogrede večkrat reče, da rad dela za faro ter da je to tudi del njegovega življenja.
Od leta 1968 dalje je veliko svojega prostega časa žrtvoval za faro. Pri tem ga je podpirala tudi njegova žena, ki je pred dvema letoma umrla. Ne spominja se, da bi mu žena kdaj kaj v zvezi z njegovim delom za faro očitala. Takole pravi: »Moja žena je zmeraj rekla: ›To je strašno, koliko časa zgubiš, toda če si obljubil, moraš to storiti.‹« In je rad storil. Malo ga skrbi, ker je v fari vedno manj ljudi pripravljenih, da prevzemajo kake naloge. Začne se pri procesijah, ko je treba nesti nebo: »Takrat enega boli roka, drugega križ, mladih pa ni.«
Za vernike v fari si želi, da bi zaznali, kako potreben je v življenju tudi »božji žegen«, če pa vere ni, pa naj bi morda gledali na življenje cerkve kot na »del kulturne dobrine«.

Z župnikom, tako pravi Michael Primoš, dobro sodelujeta: »Dobro se razumeva, čeprav imava vsak svojo glavo in včasih eden naredi nekaj po svoje, drugič pa drugi ...« Da, dobro sta sodelovala. Župnik Petričič odhaja iz Št. Ilja, Michael Primoš pa ima novo skrb: Kako se župniku zahvaliti in kaj povedati?