Ulije se kot iz škafa, ko podam roko 19 let mlademu, nasmejanemu in živahnemu fantu, ki se mu počasi izteka devetmesečna civilna služba v domu Caritas Gregorhof v Želez­ni Kapli. Piše Ana Filipič

Christian Igerc je doma v Štebnu pri Globasnici, kjer je odraščal s starejšim bratom Adrianom. Čeprav imata čisto nasprotni osebnosti, se dobro razumeta. Doma imajo kmetijo in tako dela nikoli ne zmanjka. Vseeno pa Christian najde čas zase, ko z veseljem prebira napete knjige, gleda dokumentarne filme in je vključen tudi v farno življenje, saj redno bere berilo in prošnje pri nedeljskih mašah. Seveda pa šola ob tem ni ostala na stranskem tiru. Lani junija je maturiral na Slovenski gimnaziji v Celovcu in za odličen uspeh prejel Tischlerjevo nagrado.

Po maturi pa ga je čakala odločitev za vojaščino ali civilno službo. Ker ga vojska nikoli ni mikala, je bila civilna služba edina opcija, ki pa jo je z veseljem sprejel. Dom za ostarele se mu je zdel primerna ustanova za opravljanje le-te, saj rad dela z ljud-mi. Hkrati si je želel pridobiti tudi socialne kompetence. Kakor pravi, pa mu to delo tako ali tako leži že v krvi, saj je njegova mama bolniška sestra, dve sestrični sta zdravnici in tri tete delajo v domu za ostarele.

V Železni Kapli so Christiana in še dva civilnika toplo sprejeli in jih uvedli v njihovo delo, tako da se počuti kot v veliki družini. A kljub temu je potreboval nekaj časa, da se je navadil na nov, njemu tuj svet, ki ni primerljiv s svetom mladega človeka.

Dnevi so pestri, včasih tudi naporni in napolnjeni z delom, a ker ga delo veseli, hitro minevajo. Njegov delovnik se začne ob pol osmih zjutraj, ko začne z deljenjem zajtrka in se konča ob štirih popoldne. V tem času je odgovoren za vse obroke, za pospravljene sobe in čistočo. Razdeli obleke, hodi s starejšimi na sprehode, jih pelje k zdravniku in nakupi za njih zdravila. Pristojen je tudi za domski vrt, kjer imajo nasajeno zelenjavo. Seveda pa ne manjka družabnosti, ki je najbolj vidna pri kartanju in brkljanju.

Vsako jutro se prebivalci doma za ostarele razveselijo mladega civilnika, saj ima čisto posebno mesto v njihovih srcih. Nastavljene sestre nimajo časa, da bi se z vsemi intenzivno pogovarjale in jim prisluhnile. Ta čas pa ima Christian. Z njimi se pogovarja, jih potrpežljivo posluša ter poudarja, kako so hvaležni za vsako malenkost, za malo pozornosti. Stisk roke, nekaj iskrenih besed ali topel objem in si jih osrečil. To so ganljivi trenutki, ki Christia-na zaznamujejo in jih opiše v naslovnem citatu: »Nič ne naredi človeka tako srečnega kot občutek, da je ljubljen. Vse, kar dam, dobim povrnjeno. Mislim, da si večina ljudi predstavlja, da so v domu vsi nesrečni in depresivni, pa sploh ni res. Zadovoljni so s tem, kar imajo, in če dobijo obisk, je to najlepše, kar se lahko zgodi.« Najhuje pa je razočaranje in prizadetost tistih, ki nikoli ne dobijo obiska.

V času njegove delovne dobe je umrlo že nekaj ljudi. Spremljaš, kako jim pešajo moči in težko je gledati, kako umirajo. Po drugi strani pa rad prisluhne zgodbam iz preteklega časa in svoje pripoveduje prebivalcem doma. Zanimiva je primerjava zgodb, ki so si različne kot noč in dan.

Dogodki v domu mladega civilnika čustveno prizadenejo. Ni lahko po koncu službe izklopiti in tako tudi doma pogosto razmišlja o ljudeh v domu. Njegovo načelo je delati in ravnati z njimi tako, kakor bi si želel, da bi ravnali z njim v njegovi starosti. »Trudim se jim olepšati in olajšati dan, želim, da se počutijo varne in je za njih poskrbljeno.«

Christianova civilna služba se izteka. Bolj se zaveda svoje sreče in zdravja in upa, da bo tako tudi ostalo. Veseli se zasluženih počitnic, ki jih bo preživel v glavnem doma, vmes pa bo obiskal prijateljico na Štajerskem. Oktobra pa ga čaka nov začetek na celovški univerzi, kjer bo začel študirati nemščino, zgodovino in morda geografijo na pedagoškem oddelku.