Piše Gabi Frank

Predvelikonočni čas je za Luise Ruhdorfer prav poseben. Ne samo zato, ker je globoko verna, temveč tudi zato, ker se je pred leti zapisala pasijonskim igram. Prav v teh dneh predstavlja medtem že svojo drugo knjigo o pasijonskih igrah.

Slovenistka Luise Maria Ruhdorfer iz Štebna pri Bekštanju je začela svojo znanstveno pot nekoliko drugače. Nekaj let je delala mdr. na pošti, po poroki pa se je posvetila vzgoji štirih otrok. Pri petdesetih letih se je odločila za študij slovenščine, ker kot najstnica ni mogla v gimnazijo oz. študirati. Hotela je »naštudirati slovenščino tako dobro, da bi znala prebrati in obdelati rokopise in drugo duhovno dediščino prednikov,« pravi. Diplomsko nalogo je napisala o pasijonskih igrah, posebej pa je preučevala Müllerjevo igro »Terplenje in smrt Jezusa Kristusa« iz leta 1931, ki so jo v Štebnu zadnjič uprizorili, in sicer na dvorišču njene rojstne hiše.

Luise Ruhdorfer ni mirovala. Njena želja po znanju in napredovanju jo je gnala naprej. Disertacijo je napisala o Lipušu in njegovih romanskih likih. V svoji pesniški zbirki Klagen-fragenplagen piše o izkušnjah kot deklica in najstnica, pesmi v obeh deželnih jezikih je tudi objavila v pesniški antologiji »Wörterspuren«. Kar napisala se ji je naslednja knjiga Gott im Verstand, das Herz in der Hand/Bog v možganih, srce na dlaneh, v kateri opisuje otroštvo, prerano izgubo mame, tri tete, ki so jo vzgajale, mačeho, ki jo je sovražila idr.
Luisin ded Anton Gastl in dve teti so bili pred božičem leta 1943 aretirani, ded je prišel v taborišče Dachau, kjer je že sredi februarja 1944 umrl za pljučnico. Obe teti sta prišli v taborišče Ravensbrück, od koder so nacisti teto Pepco prestavili v celovško psihia­trijo, da bi tam rodila hčerko – Anna je 14 dni pozneje umrla. Obe teti sta se po vojni vrnili iz taborišča Ravensbrück, medtem ko je neki žendarm konec aprila 1945 ustrelil Anninega očeta. Luise Ruhdorfer deda nikoli ni spoznala, ker je umrl pred njenim rojstvom. »Rada bi ga slišala igrati na citrah in peti slovenske ljudske pesmi,« pravi, »in zelo rada bi profitirala od njegovega širokega svetovnega nazora«.
 
Pasijonske igre Luise Ruhdorfer zanimajo že od nekdaj, ko ji je stric pripovedoval, da so slovensko igro doma pri Erjanu zadnjič uprizorili leta 1931. Po opravljenem delu v hlevu je pravil: »Vidiš, tukaj je stal leseni oder, in tukaj je bilo še od požara posušeno drevo in na tem se je Judež obesil, in tukaj pod »huto« so imeli obleke pripravljene, in tukaj so lahko zaigrali, ker je skedenj prej pogorel, tako da so se lahko v miru pripravili na igro, naredili so ograjo okoli dvorišča, ...«
Ko je iskala temo za diplomsko nalogo, je slučajno naletela na rokopis Štebenskega pasijona, ki ga je leta 1931 napisal Edmund Müller.

Pasijonske igre jo tudi zanimajo, ker izžarevajo Kristusovo  ljubezen do vseh stvari in ljudi. Pri ljudskih pasijonskih igrah namreč ni omejitve dostopa do Kristusove zapuščine, do kruha in vina, do hrane in veselja, ki sta pomembna za duševno preživetje in obogatitev. V teh dneh je Luise Ruhdorfer predstavila knjigo o koroških pasijonskih igrah »Verurteilt zum Tod am Kreuz. Kärnt­ner Christi-Leiden-Spiele.« Poleg dveh nemških iger sta objavljeni tudi Marijin pasijon iz Sel in prvi del Kapelške pasijonske komedije.

Luise Ruhdorfer se v svojem prostem času udejstvuje tudi pri kulturnem društvu Jepa-Baško jezero, veliko piše in bere, rada pa se posveča tudi vnukom, zadnji je prijokal na svet šele pred dvema tednoma.