Dela v ozadju in zelo natančno pogleda v ozadje. Zobozdravniška zbornica je zobozdravnika Mihija Webra pred kratkim imenovala za medicinskega svétnika.

Da je tam že 15 let odgovoren za preventivo, naj je omenjeno samo ob robu, v ospredju naj bo nekaj manj znanih podatkov o človeku, ki je že kot dijak v ljudski šoli vedel, da želi postati zdravnik. 

Na poti do svojega poklica je Mihiju Webru zato ostalo iz otroštva najbolj v spominu to, ko je načrtoval svoje nadaljnje šolanje. Starši so ga po končani ljudski šoli želeli poslati v glavno šolo v Št. Jakobu v Rožu. Toda ta pot zanj ni bila prava. »Želel sem študirati medicino, ker sem do svojega osmega leta prebil skoraj eno leto v bolnišnici in sem hotel vedeti, kaj so tam delali z menoj.« Prepričal je učiteljico Milko Mohar, ki je dve uri peš šla k njegovim staršem in jih pregovorila, da so ga vpisali v Slovensko gimnazijo. In od takrat do danes se je za življenje naučil nekaj, kar je zanj vodilo: »Če želiš v življenju kaj doseči in se tej stvari posvetiš, prideš do cilja.« 

Medicino je študiral v Innsbrucku in ko se je med študijem vračal domov, je bila doma »vedno moja prva pot v hlev k očetu, da mu pomagam«. Tako se je Mihi Weber v življenju naučil prijeti za delo, kjerkoli je potrebno. Toda najmočneje je prijel za delo v svojem poklicu kot zobozdravnik. Spoznaval je vse zdravniške specializacije, a poklic internista, ki rezultatov zdravljenja ne vidi takoj, ni bil zanj. Predvsem je mnogo razmišljal o tem, kako čim uspešneje zdraviti obolele zobe. Kaj vse mu je uspelo, kaže natančnejši pogled v ozadnje njegovega dela. Leta 2001 je na zobozdravniškem kongresu v Innsbrucku predstavil novo metodo zdravljenja zobne korenine s tem, da oboleli zob zdravijo zunaj in ga nato spet vtaknejo v čeljust. Takrat je bila metoda skritizirana, diskusija nemogoča. Toda po letih so jo priznali, profesorji o tej metodi sedaj predavajo na univerzah in se uporablja tudi že pri mlečnikih. Mihi Weber je pri Mohorjevi založbi izdal odmevno knjigo »Zobna profilaksa v tretjem tisočletju« v nemškem in slovenskem jeziku, kot elektronska knjiga je sedaj dostopna tudi v angleškem jeziku. Četrt stoletja poučuje bodoče zobozdravniške asistentke na Klinikumu v Celovcu. V Evropi in Ameriki je dal patentirati brezkovinsko vmesno krtačko za zobe, razvil pa je tudi nitko za nitkanje med zobmi iz naravne svile. Kupiti jo je mogoče v njegovi ordinaciji. 

Pred štirinajstimi leti je dobilo njegovo življenje novo težišče. Na zdravljenju v njegovi ordinaciji je bil Pedro Opeka in tako mimogrede je omenil, da pri njem na Madagaskarju take zobozdravniške oskrbe ni. To je bil poseben trenutek. Mihi Weber: »V sebi sem že dolgo nosil željo, storiti nekaj za druge. To pa iz zadovoljstva, ker gre naši družini dobro. Ponudila se mi je priložnost in sprejel sem jo.« Še isto leto je obiskal Pedra Opeko na Madagaskarju in je medtem opremil štiri zobozdravniške ordinacije in naučil tamkajšnje zdravnike zdraviti zobe. O svojem prijatelju Pedru Opeki pa pravi: »Ta mož je zame svetnik tu na tem svetu. Izžareva zares nekaj božjega. Daje upanje v brezupnem življenju.« 

Odtlej se v stanovanju družine Weber v Celovcu srečujejo misijonarji iz Madagaskarja. V kotu je tudi slika, ki jo je naslikal neznani slikar iz Madagaskarja. Pedro Opeka jo je poklonil Mihiju Webru, ko je videl, da oči ne more odvrniti od nje. Tudi umetnost je del življenja Mihija Webra. Stene stanovanja v slikah pripovedujejo posebne zgodbe. To so likovna dela umetnic in umetnikov, s katerimi je Webrova družina po večini spoprijateljena. »S temi slikami si ustvariš svoj svet in svoj dom. Te slike so del našega življenja, ki smo ga skupaj prehodili in doživeli.« Z ženo Alenko skupaj odkrivata svet umetnikov in njihovo umetnost. Umetnost je našla odmeve tudi v otrocih Timni, Valentinu in Benjaminu. Otroci živijo trenutno med Avstrijo, Nizozemsko in Anglijo, njihov dom pa so tudi galerije. Timna je napisala na koledarčku, ki ga je sama naredila za leto 2017: »Muzeji in galerije so naš drugi dom.« Ta prispodoba govori o tem, da dom družine Weber v Celovcu še ni našel zadnje slike in nove vezi se spletajo včasih z nitkami iz naravne svile. 

Vincenc  Gotthardt