Pred več ko desetimi leti še na otroški strani, ta teden v žarišču: O odraslosti, prijateljstvu s piratom in čokoladnem pecivu.

Ob začetku tega članka naj je zapisana pomota, ki je spremenila življenje današnje osebe v žarišču. Pred dolgimi leti, ko je bila stara šest let, je bila Meta Vouk že v Nedelji. Izkušnja, ki jo je zaznamovala za življenje. Takrat je bila še ob začetku časopisne kariere, ki ta teden dosega višek s člankom na tej strani Nedelje. Takrat je bila še zvezda otroške strani. In takrat je pisalo: »Meta Vouk iz Celovca (…)«. Meta Vouk prihaja iz Podjune. Ne iz Celovca, kakor so trdili nekdaj! Podjuno so zamenjali s Celovcem, in to na slavni otroški strani Nedelje. Pomota, ki bi v otroštvu lahko že skoraj vzbudila prvo identitetno krizo, ki se pojavi po navadi šele kakih 40 let kasneje. Kar je Meta Vouk že zgodaj spoznala: bila je, je še vedno in vedno bo ljubiteljica čokoladnega peciva. Najboljše je tisto od mame Lidije, tudi sama se že loti pečenja tega univerzalnega zdravila. Ta čudovit okus blaži vse mogoče težave.

Danes imam čast, da vam lahko predstavim podpredsednico Koroške dijaške zveze (KDZ), lutkarico skupine »Lutke mladje« in so-organizatorko vsakoletnega festivala »Kontaktna leča/Kontaktlinse«. Ravno potekajo zadnje priprave na koncerte, lutkovno predstavo (lahko ugibate, kdo igra) in branje, ki so se začeli že oktobra. Skupaj s sošolci in sošolkami vabi ta petek in soboto na dva čudovita večera, polna raznolikosti. 

Njeni največji skrbi sta trenut-no število obiskovalcev ter dober potek prireditev. Nasled-nja skrb je, da jo čez eno leto že čaka matura na Slovenski gimnaziji. Komentar na to temo je bil razmeroma kratek: »Mhm«. Veselo pričakovanje zveni nekoliko drugače. Ker je zrelostni izpit neizogibno povezan z odraslostjo, sem hotel vedeti, kdaj je človek v očeh Mete Vouk odrasel. »Ko doseže osemnajst let,« mi odgovori. In hitro doda: »Saj to ne pomeni, da doseže tudi pamet!«. Modra izpoved 17-letne dame, ki je prepotovala že več ko 25 držav, med drugim tudi ZDA. Poleti bi rada obiskala še Baltske države. Poleg potovanj ljubi tudi svojo mačko Violo – tako naj bi se pravzaprav imenovala sama, ampak oče Rudi in sestra Lea sta bila proti temu imenu. Meta se nasmeji in mi pove, da je mačka Viola pirat, ker ima samo še eno oko. Na vsak način edinstveno: ne poznam nikogar, ki bi lahko rekel, da ima pirata za prijatelja. Njuno morje pa je Klopinjsko jezero, kjer ima babica hišo.

Pri sedemnajstih letih igra že 10 let kitaro in 11 let lutke – to ni vsakdanje. Sploh pa, če poznamo Metino veliko zanimanje za politiko in vzorno angažiranost. Pred našo osebo v žarišču je še velik del življenjske poti, za katero ji želim vse najboljše. Morda bo čez kakih 10 let ponovno v Nedelji? Zelo sem radoveden, kam jo bo vodila pot.

»Če bi bila kdaj na oblasti, kaj bi zaukazala vsem ljudem na svetu?« jo vprašam ob koncu pogovora. »Da bi potovali,« mi odgovori. »Da bi se več smejali, da bi  delali to, kar radi delajo. In da bi pojedli čokoladno pecivo.«

Elija Sticker