Organisation / Organizacija

Nedelja

Marta Velik praznuje 90-letnico

Svojim rožam tudi zapoje

Marta Velik (© Foto: opetnik_Nedelja)
Marta Velik (© Foto: opetnik_Nedelja)

Pred njeno hišo cvetijo rdeči nageljni in vrtnice. Na vrtu raste najrazličnejša zelenjava. Potoček žubori v soteski, okoliški grebeni pa zaobjemajo mali raj Marte Velik v selskem Zgornjem Kotu. Do leta 2005 – ko so zaprli šolo na Kotu –  je ta mali svet napolnjeval vrisk šolarjev. 

V ta raj pod Košuto je Marta Velik prišla decembra leta 1953, ko se je poročila s Hermanom Velikom. V tistem letu so dogradili in odprli šolo na Kotu, Herman Velik pa je tam sprejel službo učitelja. Takrat sta ji šola in stanovanje ob šoli postala dom - a ne samo njej in njenemu možu Hermanu in njunim otrokom. Marta je poskrbela, da je šola postala dom in hiša izobraževanja za številne otroke okoliških hribov. Enorazredno šolo je v prvem šolskem letu obiskovalo 37 otrok. Otroci pa so v dvojezični enorazredni šoli lahko zaključili tudi glavno šolo. V številnih zvezkih ima Marta Velik zapisane vse šolarje, ki so od odprtja šole leta 1953 do zaprtja leta 2005 obiskovali šolo. Posebno poglavje njenih zapiskov je namenjeno vsem, ki so iz Kota odšli na Slovensko gimnazijo. Učitelj Herman Velik jih je spodbujal pri učenju, jih navajal k lepi pisavi in k pogostemu branju. Pri tem zavzemanju ga je podpirala tudi žena Marta. Dolga leta je z bralno značko skrbela, za branje med šolsko mladino in ženami kraja. Kadar pa je mož Herman kot župan selske občine šel po opravkih v Celovec, je Marta Velik šla med otroke in jim brala in z njimi prepevala. Še sedaj se ji zgodi, da jo kdo od nekdanjih učencev hvaležno spomni na tisti lep šolski čas, ko jim je Marta brala basni in pravljice. Marta Velik je živela z otroki, ki so se v odmoru »usuli« na dvorišče in s smehom napolnili okolico šole. V zimskem času jim je kot svetopisemska Marta sušila mokro obleko in kdaj pa kdaj postregla tudi z malico. »V taki mali šoli se otroci veliko naučijo,« je prepričana Marta Velik, ki je z veseljem spremljala šolski vsakdan okrog svojega doma. Ko je leta 2005 padlo število učencev na devet, so šolo na Kotu zaprli. Ostala pa je Martin dom in sedež SPD Herman Velik. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1960 kot Slovensko prosvetno društvo »Košuta« in so ga po smrti učitelja Hermana Velika preimenovali po svojem soustanovitelju. Tako je šola na Kotu tudi danes kraj srečanja za ljudi, ki živijo in se vračajo ob koncu tedna v kraj pod Košuto. 

Marta Velik je podpirala moža Hermana »da je treba otrokom omogočiti šolanje« in tako so njuni otroci pri 10 letih odšli v Slovensko gimnazijo in nato študirat. »Hudo je bilo,« pravi Marta Velik, ko se spominja leta 1976. Otroci so študirali na Dunaju in v Celovcu, ko je nepričakovano umrl mož in oče Herman. Še danes se sprašuje, kako je zmogla ta težki čas, ob tem se potolaži in pravi: »dobra volja, nič jeze in rada pojem. To me drži pokonci«. Tako je Marta Velik pri 50 letih postala vdova, ob preprostem življenju skrbela za otroke, jim pošiljala priboljške s Kota na Dunaj, sama pa ostala v šoli na Kotu. Tudi po moževi smrti je z velikim veseljem spremljala otroke, ki so prihajali iz oddaljenih kmetij v šolo in opazovala njihovo šolsko izobraževanje. V teku let se je navadila živeti sama, ob tem pa so ji v razvedrilo in navdih farna skupnost na Bajdišah, SPD Herman Velik in društvo selskih upokojencev. Vse življenje je Marta Velik na poseben način povezana s cerkvijo in vero, časti angele in se priporoča vernim dušam. Dolga leta je bila pozorna članica župnijskega sveta. In tudi danes zanjo ni nedelje brez svete maše na Bajdišah. Za vsako nedeljsko mašo sestavi Marta spored pesmi - pri tem pa nikdar ne pozabi na praznike svetnikov in kvatrne nedelje, katere še danes obeleži s temno obleko. Dolga leta je njen glas kot prvi zazvenel v bajdiški cerkvi, danes je to službo prepustila mlajši sofaranki. Za bajdiške farane pa je obvezno srečanje po nedeljski maši v gostilni pri Lenčiji, »kjer se v prijetni družbi pogovarjamo, prepevamo in praznujemo rojstne dneve.« Na skrbi ima Marta Velik molivce Živega rožnega venca in skrbi tudi za to, da najde nove člane in članice. Dobro poznanstvo med vsemi prebivalci ji lajša iskanje.

Vedno znova se Marta Velik razveseli povabila na srečanje selskih upokojencev. Srečanje pri Mažeju nudi prostor za pogovor in skupno pesem. Ob prebiranju časopisov, branju knjig in skrbi za rože - katerim tudi zapoje - ji dnevi hitro minevajo. Ob tem pa je hvaležna Bogu za milost, da z velikim zadovoljstvom sprejema vsakdan. Veselje jo navdaja, ko ob koncu tedna njen dom napolnijo otroci in vnuki. Skupaj z njimi, sorodniki, znanci in prijatelji v teh dneh praznuje 90-letnico življenja. Draga Marta, veliko srečnih dni v krogu tvojih najdražjih!

 

Micka Opetnik