Na poti je, da konča maturo. Še prej se je podala na zadnjo postajo. V rokah ni imela učne snovi za pisno maturo, ampak fotoaparat.

 Lisa Mikl si ga je kupila pred dvema letoma, od takrat jo spremlja. Pred kratkim ga je imela pri sebi, ker je sodelovala pri projektu fotografa Stefana Reichmanna »Final station«. Fotografije tega projekta, pri katerem so sodelovale gojenke Slomškovega doma, si je mogoče ogledati v Mohorjevi knjigarni v Celovcu. Dve fotografiji sta tudi delo Lise Mikl. 

Naslov projekta »Final station« je hkrati tudi naslov fotografskega zvezka, v katerem so objavljene najboljše fotografije vseh udeleženk. Vsaka udeleženka je izžrebala avtobus v Celovcu. Lisa Mikl je potegnila progo 61 in se peljala do zadnje postaje. Domov je šla peš, pogled pa je bil osredotočen na motive. Zaradi črno-belih fotografij je bil pomemben kontrast. Lisa Mikl: »Prva misel, ko sem izstopila, je bila skeptična. Nisem bila prepričana, da bom našla kaj zanimivega. Nato pa sem se poglobila v okolico in našla toliko čudovitih motivov. Določili smo, da bodo slike črno-bele. Zato smo morale pri fotografiranju biti pozorne bolj na svetlobo in kontrast. To se mi je ob začetku zdelo malo težko, ampak s Stefanovo pomočjo, ko nas je najprej uvedel v svet fotografije, je fotografski zvezek naposled zelo uspel. Od projekta sem odnesla nov vidik na okolico. Treba je pozorno opazovati, samo tedaj vidiš najlepše.«

Pravzaprav je bila ta zadnja postaja začetek poglabljanja v tehnične zmogljivosti fotoaparata ter odkritje novega pogleda na motive, ki so tako rekoč ob poti. Lisa Mikl je zase že pred projektom odkrila naravo, v kateri išče motive. To so sončni zahodi ali panorame »in mislim, da so to moji najljubši motivi«. Oseb skoraj ne fotografira, kadar pa jih, takrat ve, da potrebuje več potrpljenja. Saj gre tu za dva pogleda: »Eden je, kako sama vidim portretiranega, drugi pa, kako se vidi tisti, ki ga portretiram. Tu gre za kompromis, ki mora zadovoljiti tako fotografa kot tudi fotografirano osebo.«

V teh dneh fotografiranje ni na prvem mestu. Pripravlja se na ustno maturo, doma na kmetiji v Ločilu pa je sedaj čas, ko dozorevajo jagode. Zdaj najdemo Liso v njenem skopem prostem času na poljih teh rdečih sadežev. Najbrž se tudi kdaj sprašuje, kako bi se dalo jagode fotografirati v črno beli tehniki. Zelo rada pa tudi opiše svojo domačo vas. »Ločilo je miren kraj, poln lepe neokrnjene narave pod Dobračem, vendar od njega ni daleč v mesto Beljak. Zelo hitro pa si z Ločila tudi v dveh sosednjih državah v Sloveniji in Italiji. Tudi to odlikuje naš kraj.«

Lisa ima dva mlajša brat in starejšo sestro. Po maturi želi napraviti sprejemni izpit za študij zobozdravnice. Predstavlja pa si lahko tudi enoletno odkrivanje sveta in dodaja: »Bomo videli.« Ob pogledu na šolanje v Slovenski gimnaziji, ki je letos zaradi svojega 60-letnega obstoja v središču pozornosti, pa ugotavlja njeno enkratnost ne le zaradi tega, »ker sem se lahko izobraževala v svojem maternem jeziku, temveč ker sem se lahko spoprijateljila z dijaki iz Roža, Podjune in Zilje.« Za prihodnost si želi, da bi bila ta prijateljstva trajna, ob pogledu na svet pa si želi, »da bi bil mir samoumevnost«.