Vedno ob pravem času na pravem mestu, sicer pa decentno v ozadju. Tako poznamo Marjana Galloba, pastoralnega asistenta v župnijah Št. Jakob v Rožu, v Šmiklavžu ob Dravi in na Pečnici. Tudi mojster improvizacije je, če kaj ne gre po načrtih. Ponovno je to dokazal v Vrbi ob odprtju Kontakt-nega tedna dekanije Rožek. Pravzaprav bi moral kot kantor še odpeti odpev, pa do tega ni več prišel. Sveta maša se je nadaljevala drugače, kot so načrtovali. Skoraj nihče tega ni opazil, stopil je stran od ambona in bil spet med verniki, kjer je tudi najraje. 

»Zadnji kanček odločnosti za duhovniški poklic mi je manjkal, nisem bil stoodstotno za to pot,« pravi Marjan Gallob. Kot koroški bogoslovec je študiral teologijo v Salzburgu. Ker se ni odločil za duhovniški poklic, je moral nadoknaditi vojaško službo. Odločil se je za civilno službo in jo opravil pri Katoliški mladini v Mladinskem centru v Beljaku. Ker je kaplan v Št. Jakobu šel v svojo faro, so Marjana Galloba vprašali, ali ne bi hotel prevzeti službe pastoralnega asistenta. Od takrat je preteklo dobrih 20 let, odkar opravlja službo pastoralnega asistenta v Št. Jakobu v Rožu, v Šmiklavžu ob Dravi in na Pečnici. Ta dolgi čas delovanja v istih farah govori tudi o velikem zadovoljstvu, ki ga doživlja pri tem delu, in to je predvsem skrb za ljudi na obrobju. 

Če Marjan Gallob primerja Cerkev iz svojih otroških let z današnjim časom, to opiše z besedama »velika razlika«. Kot otrok je doma seveda hodil k sveti maši. »Včasih s prisilo, včasih pa tudi z velikim veseljem.« Veselje je bilo največje takrat, ko je zapadel sneg in so v snegu gazili od domačih Žužalč v Vodičo vas k maši. Če se ozre nazaj, ugotovi, da z domačo faro ni imel druge povezave kot pa z nedeljsko mašo. Nekajkrat je ministriral, potem se je ta vez pretrgala, ko je odšel v dom v Celovec, kjer je obiskoval Slovensko gimnazijo. »Zavestna povezava s faro v smislu pastorale in udomačenosti v farni skupnosti se je začela s službo.« Tam, kjer deluje, se Marjan Gallob čuti sprejetega. Zaveda se, da je Cerkev ustanova »z mnogimi gradbišči«, ki s tem papežem postajajo vedno manjša. Za Marjana Galloba ženske še nimajo zasluženega mesta v Cerkvi, prav tako ga skrbijo birmanci, ki imajo ved-no manj čuta za to, kaj je to vera in ne znajo »več hrepeneti po neki večni sreči«. Slika, ki jo ima Marjan Gallob o Cerkvi, je pozitivna, kajti drugače ne bi mogel delati. »Živim iz upanja, da se dobro še izboljšuje, in vidim mnogo ljudi v naši Cerkvi, ki delajo mnogo dobrega.« Malo tega vidi tudi v Kontaktnem tednu, »velikem znamenju upanja« za dekanijo. Že sama odločitev, izvesti teden v rožeški dekaniji, je zbližala ljudi. »Največja stvar se je zgodila v medsebojnem srečanju, ki bo ostalo tudi po tem tednu.«

Marjanu Gallobu je pri delu in tudi v zasebnem življenju pomemben stik z ljudmi. Po službeni dolžnosti je to predvsem pri liturgičnih praznovanjih, ki ljudi že navajajo na čas, ko ne bo več v vsaki farni cerkvi maše, ki jo bo daroval duhovnik. »Besedna bogoslužja so zame posebna srečanja, ki posredujejo čut za sveto.«

Ko omenja Marjan Gallob zadovoljstvo pri opravljanju svoje službe, omeni tudi župnika Jurija Bucha in njegovo posebno lastnost: »Pri delu mi dopušča svobodo, zato se lahko kdaj zgodi tudi kaj nepredvid-ljivega in osvežujočega.« 

Kot temelj svojega delovanja si je Marjan Gallob izbral zlato pravilo: »Ljubi Boga in ljubi svojega bližnjega.« Dodaja pa: »Pri srečanju z ljudmi mora biti na prvem mestu spoštovanje.«

Za Marjana Galloba ni prostor samo za ambonom, ampak tudi na odru. Od 11. leta dalje igra pri tamburaših v Ločah  (»To je del mene«), poje pri skupini Akzent in pri cerkvenem zboru na Pečnici. Kako pomembna je zanj kultura, dokazuje kot odbornik Slovenskega kulturnega društva Jepa-Baško jezero, ker je zanj bistvena več-jezična otroška izobrazba, ga lahko nagovorimo tudi z nazivom predsednik. Predseduje namreč društvu večjezičnega vrtca Ringa-raja.