Diözesanbischof
Dr. Alois Schwarz

Bischof Dr. Alois Schwarz

Et verbum caro factum est
Und das Wort ist Fleisch geworden

Anleitung / Navodilo

Sie haben Fragen oder Anregungen und wollen mit uns in Kontakt treten? Verwenden Sie einfach das Kontaktformular auf der rechten Seite, füllen Sie die Felder aus und klicken Sie auf “Senden“.
Če želite postaviti vprašanje, izraziti mnenje ali dati predlog lahko uporabite kontaktni formular na desni strani. Izpolnite obrazec in odpošljite sporpčilo.

SCHLIESSEN / ZAPRI

Kontakt

Ihre E-Mail an / Vaše sporočilo: Nedelja

Donnerstag / Četrtek

30.03.2017

Konstante v življenju umetnice

 
 
 

Veröffentlicht von / Objavljeno:

Nedelja/HT

Oseba v žarišču: Simona Krajger

Slikanje je sestavni del v življenju Simone Krajger., © Foto Opetnik

Slikanje je sestavni del v življenju Simone Krajger. (© Foto / Slika: Opetnik)

»V življenju je edina konstanta to, da se vse spreminja,« pravi Simona Krajger iz Šmihela, ki jo od otroških let sprem-lja slikanje. Za odprtje letošnjega Globaškega kulturnega tedna je pripravila razstavo z naslovom konstana_variabla 17. 

Njeno likovno ustvarjanje spremlja kar nekaj konstant, ki se vedno znova pojavljajo v njenih slikah. To so npr. vedno ponav-ljajoči se krogi, včasih štirikotniki, drugič trikotniki. Krogi kot planeti, kot atomi, ki obdajajo posamez-nika s svojo okroglostjo. Konstanta v likovnem ustvarjanju Simone Krajger so tudi barve: modra, rumena, rdeča, črna in bela. Užitek je zanjo, da barve lahko meša in tako nastaja vedno drugačna barvitost. Zgodi se, da dolgo časa išče pravi odtenek barve, da slika zažari in se zlije v celoto. 

Posebna konstanta v njenem življenju je gora Peca. Vedno, ko se Simona Krajger vrne na svoj dom v Šmihelu in zagleda Peco, jo obide občutek domačnosti. Ta konstanta jo je pred leti inspirirala, da je s svojega balkona mesece dolgo fotografirala Peco. Fotografije so nastajale ob vseh vremenskih in dnevnih situacijah. Izbrane slike je natisnila na platno in jih gledala kot z drobnogledom, zaznavala najmanjše delčke gore in to svoje gledanje z akrilnimi barvami prenesla na platno. Tako fotografija in slika, sestavljeni v mozaik, podvojita gledanje in doživ-ljanje domače gore Pece v vseh njenih barvnih odtenkih. Iz tega dnevnega opazovanja je nastal obširen cikel slik. 

Od zgodnje mladosti je Simona Krajger povezana z glasbo. Prepeva pri Mešanem pevskem zboru Gorotan, vedno znova ji lahko prisluhnemo pri Big bandu iz Šmihela in sodeluje pri pliberški kulturni iniciativi. Dolga leta je njeno družino spremljal star klavir, ki je nekega dne pristal na domačem vrtu. Glasbenico Simono Krajger klavir, čeprav iz njegovih tipk ni mogoče več priklicati tonov, ni spustil iz svojega čara. Opazovala ga je, kako poka in razpada, in spet je segla po fotoaparatu in v svoji likovni izraz-nosti spojila fotografijo s sliko. Čeprav tipke klavirja ne delujejo več – Simona še vedno sliši njihove zvoke, ki so ostali zakodirani v njeni podzavesti. Iz te podzavesti, ki je polna spominov, zgodb, vonjev, tonov in emocij, črpa slike in barve, ki jih prenaša na platno. 

Med konstante v življenju likovne ustvarjalke Simone Krajger štejejo tudi cik-li. Najmanj dve sliki spadata k enemu ciklu, ki vsak zase pripoveduje zgodbo. Za umetnico so ti cikli kot stavki, ki so sestavljeni iz več besed ali pesmi, ki potrebujejo več not, da zazvenijo. 

Simona Krajger je po maturi na Slovenski gimnaziji obiskala mojstrski razred za slikarstvo v Gradcu, kjer je v »šoli gledanja« odkrila pogled za male stvari življenja. Na Univerzi za umetnost v Gradcu je nato študirala scenografijo, za katero pravi, da je kombinacija likovnosti in besede. Medtem ko jo pri likovnem ustvarjanju vodijo last-ne misli, se pri ustvarjanju scenografije prepletajo dramaturška besedila, ideje režiserja in lastna ideja. Različni pogledi zahtevajo veliko pogovorov, preden nastane scenografija, ki naj je v oporo gledališki predstavi in ima svoj čar. Prepričana je, da mora scena kot taka pripovedovati svojo zgodbo. Še danes jo pri delu kot scenograf-ka navdušuje mikrokozmos, ki ga je doživela kot asistentka na graški operi in v graškem »Schauspiel-hausu«. Potopljena v svet gledališča, ki deluje kot paralelni univerzum, je doživ-ljala okrog sebe ljudi, ki gredo v svojem ustvarjanju do skrajnega. Pridobljeno znanje in navdušenje tistega časa ji je v oporo, ko danes pripravlja scenografijo za gledališke predstave pri KPD Šmihel in pri gledaliških dnevih pliberške kulturne iniciative. 

V šolo gledanja uvaja Simona Krajger kot dvojezična učiteljica tudi učenke in učence na javni dvojezični šoli v Celovcu. S pogledom skozi okno jim predstav-lja najrazličnejše odtenke barv in jih opogumlja, da mešajo barve in ne segajo samo po tistih, ki ležijo v barvni škatlici pred njimi. Kot pedagoginja želi v njih prebuditi kreativno ustvarjanje, ki se ne zgleduje po risbi soseda, temveč je samosvoje in samozavestno. V otrocih zaznava veliko kreativnosti, ki pa je pogosto potlačena. »Ob slikanju se otroci umirijo, ko odložijo strah pred mešanjem barv, pa brez pomislekov naredijo prve črte na papir.« 

Slikanje je sestavni del v življenju Simone Krajger. In tako ne čudi, da tudi hčerki Lea in Mija vedno znova sežeta po čopiču in ustvarjata svoje slike, obenem pa sta prvi kritičarki maminih slik. 

 

Micka Opetnik