Pred hišo na Tešinji nad Št. Jakobom v Rožu so že pred desetletji odmevale pesmi v več jezikih v tamkajšnji gozd. Študentke in študenti razreda za solopetje, ki ga je na konservatoriju v Celovcu 30 let vodil Janez Kampuš, so vsako šolsko leto zaključili na tem internem koncertu. Bil je vsakič vrhunski in enkraten. Največ teh, ki so nastopili v tej naravni areni v hiši Janeza Kampuša, ni potrebovalo dolgo in nastopali so s svojim glasom na odrih znanih opernih hiš. Vabila na te koncerte so redno prihajala na naslov njihovega profesorja Janeza Kampuša. 

Na vrtu njegovega doma raste tudi lipa. Janez Kampuš, ki te dni praznuje svojo 80-letnico, jo je posadil pred več desetletji in korenine so pognale globoko. Lipa je zrasla v postavno drevo. Kakšna veja se je sicer zlomila, a zato lipa ni postala manj rezvejena. Malo ta lipa tudi spominja na življenjsko pot Janeza Kampuša, čigar glasbena pot je postajala vedno bogatejša in bolj košata. 

S pesmijo se je srečal kot otok doma v Šmarju pri Jelšah na slovenskem Štajerskem. »Starši so peli z nami doma.« Kot 17-letni je začel peti pri cerkvenem zboru. »Občudoval sem pevce, kako so peli, in moja edina želja je bila, da bi mi kdo povedal, kako se tako poje.« Potem pa je že storil prvi korak na poti svoje glasbene kariere. Ker je bila ob domači hiši samo nekaj sto metrov stran majhna stara zapuščena lesena hišica, je Janez Kampuš večkrat odšel tja in tam kot solist skušal posnemati pevce na cerkvenem koru. »Užival sem sam pri petju v hišici in takrat mi je bilo jasno: v petju hočem napredovati.« 

Z odmevom melodij v tem prostoru je odšel v Maribor, kjer je začel študirati solopetje. Nato ga je kmalu pot kot prvega Slovenca vodila v Gradec, kjer je leta 1962 jeseni napravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost, smer solopetje. Študiral je pri profesorju Dinu Halpernu. »Občudoval sem ga in si želel tako živeti kot on. Živeti samo od glasbe.« Toda v prvih letih študija ni bilo tako. Sicer je že nastopal na različnih prireditvah, vendar od glasbe ni mogel živeti. Da si je življenje zaslužil, je delal vse mogoče. Bil je vrtnar, delal je kot mizar, kot mesar in pral je avtomobile. »Seveda bi raje imel, da mi, tako kot nekaterim drugim, ne bi bilo treba skrbeti za preživetje, vendar je bilo to pri nas nemogoče, doma nas je bilo 12 otrok.« Toda tudi njegov glas je bil vedno bolj odmeven. V operah je prevzemal manjše vloge. Potem je le počasi postajal podoben svojemu profesorju, ko je prejel štipendijo. To si je pa moral seveda odslužiti s svojim glasom. Nastopal je na vedno slavnejših odrih. Potem, ko je leta 1968 diplomiral iz opernega petja in koncertnega petja, so se mu odprla vrata v marsikatero operno hišo. Nekaj časa je pel v Münchnu in v Regensburgu. Odpirala so se mu še druga vrata, vendar je odločilo srce, da bo ostal v deželi. Začel je poučevati na Glasbeni šoli v Celovcu solopetje. Zatem je prevzel razred solopetja na konservatoriju, kjer je to delo opravljal 30 let. Vmes je vedno znova doživljal posebne »neverjetno prijetne občutke«, ko so njegovi nekdanji učenci doživeli mednarodne uspehe na velikih odrih. 

Glasbenik Janez Kampuš je živel nekoliko drugačno življenje. Užival je z glasbo in kolikor je bilo mogoče, je to pokazal tudi pri svojih nastopih. Pri MePZ Gallus je nastopal tudi kot solist, od leta 1977 do leta 1980 ga je celo vodil kot zborovodja in ga dirigiral na turneji po Franciji. Tako mimogrede pove: »Jaz nisem za vodenje zbora, jaz sem bil za solopetje.« Pa je temu le težko verjeti, če vemo, da je med študijem v Gradcu vodil slovenski cerkveni zbor in graški študentski zbor, ki je šele pred kratkim ob svoji 50-letnici nastopil v stari zasedbi v Klubu koroških študentk in študentov v Gradcu. Člani graškega študentskega zbora so bili Erik Prunč, Ludvik Karničar, Zdavko Inzko, Tonč Malle, Folt Lausegger, moj Zdravko Zwitter, Jožko Kovačič in nekaj pevcev graške opere. 

Zborovsko petje je Kampušu tudi sedaj srčna zadeva. S svojo ženo Ivano imata pevsko domovino pri Gallusu, razmišlja tudi o pevski dejavnosti med koroškimi Slovenci. Ugotavlja, da »imamo preveč zborov in zato primanjkuje dobrih pevk in pevcev, da bi mogli biti vsi zbori najboljši«. Zelo pomembna je zanj pesem, ker ta ljudem na Koroškem seže do srca in jih povezuje. 

Ko je Janez Kampuš šel v pokoj, je prenehal tudi s petjem. »Pri glasbenikih je tako kot pri športnikih. Pride čas, ko je treba nehati, ker začne primanjkovati kondicije.« Te pa mu gotovo ne manjka doma, kjer ne odmevajo na zgoščenki le njegovi posnetki solističnih nastopov, temveč je v delu z lesom našel konjiček, ki je viden pred hišo in tudi v hiši. Včasih sedi za mizo, ki jo je sam naredil in prebira najnovejša besedila svoje žene in skupno z njo išče pravi takt. Če pa se pesnica Ivana odpelje na kakšno branje, je njen šofer. Pot pa ju vodi tudi v Verono, v Salzburg, München, Dunaj in še kam na vrhunske koncerte. Včasih tudi na tiste njegovih nekdanjih učenk in učencev. Njegovo delo odmeva od daleč.