Organisation / Organizacija

Nedelja

Igranje in srce za domačo cerkev

Oseba v žarišču: Mihi Hafner

Mihi Hafner, p. d. »Seki« (© Foto: gotthardt_nedelja)
Mihi Hafner, p. d. »Seki« (© Foto: gotthardt_nedelja)

Nad 20 let je bil mežnar v Št. Janžu v Rožu. Ko je prevzel to službo leta 1993, je imel za seboj že dosti vaj, saj je bil že od mladih nog »asistent« svojemu očetu pri mežnarski službi, ki jo je opravljal 40 let.

Pred kratkim je Mihi Hafner oddal to službo. Župnik in farani so se mu zahvalili pri nedeljski maši, priznanje in zahvalo mu je poslal tudi škof Alois Schwarz. Mežnarska služba pa ima naslednika. Lenci Lusegger pripravlja osvetljavo za advent, skrbi za električno zvonjenje … Njegova žena Hilda pa o nekdanjem mežnarju Mihiju Hafnerju pravi, da je delo opravljal »z veseljem, zvestobo in veliko skrbjo«. 

 

V kuhinji svojega doma sedi Mihi Hafner pod križem in fotografijo Poncija Pilata. Ta Poncij Pilat iz Drabosnjakovega pasijona, ki ga je igral na Kostanjah, je le ena od vlog, ki jih je igral pod različnimi režiserji. Vedno so bile glavne vloge, pravi, in se spominja župnika Jožeta Vošnjaka, pri katerem je od svojega 20. leta dalje igral najmanj v tridesetih igrah. »Marija v ognju je bilo Vošnjakovo najboljše delo,« pravi. Spominja se tudi glavne vloge v igri Dobernik in požigalci v režiji Petra Militareva. »Ta vloga ni bila lahka, mnogo besedila se je bilo treba naučiti,« pravi Mihi Hafner in tako mimogrede omeni, da je z igranjem premagal svoje jecljanje. »Ko sem stopil na oder, je jecljanje izginilo.« In tudi treme nikdar ni imel. 

Ko tako pripoveduje o svojih glavnih vlogah v najrazličnejših znamenitih igrah, ki so bile v zadnjih desetletjih postavljene na oder, je skoraj neverjetno, da je v tolikih vlogah igrala ena sama oseba. Pa so dokazi zelo jasni. Njegova žena Rozi polaga na mizo fotografije, v katerih je jasno: ta, ki sedi za mizo, je igral nešteto vlog. 

Svoje najboljše vloge, z vztrajnostjo postaviti na noge nekaj vizionarnega in pomagati tam, kjer je pomoč potrebna, tega ni igral, to je živel, iz prepričanja. 

Pa je tudi pri tem šlo za igranje, točneje, za igranje nogometa. Mihi Hafner je bil od leta 1960 do leta 1980 uspešni vodja športne sekcije v Št. Janžu. Zelo jasen je: »Prvi slovenski nogometni klub na Koroškem ni bil SAK, ampak nogometni klub v Št. Janžu. To je treba enkrat napisati.« In našteje takratne igralce. »Pri meni so igrali …« začne naštevati takratne nogometne zvezde. Med njimi je Polde Zunder. »Po njega sem se vozil z motornim kolesom …«. Igrali pa so tudi še: Anton Malle, Martin Partl, Martin Rogl, Joško Boštjančič, Nanti in Flori Dovjak, Tišljerjevi fantje … Izstopal je glasbenik in tamburaš Hanzi Gabriel, »ki je bil najboljši nogometaš v Št. Janžu in se je vsak teden pripeljal z Dunaja na tekme.« To je samo nekaj imen, vseh nogometašev ni mogoče našteti. Ker je bil Mihi Hafner sekcijski vodja, so mu dali ime Seki in Seki je ostal do danes. 

Iz prepričanja je bil Mihi Hafner, po poklicu uslužbenec pri puškarju Sodja v Borovljah, tudi mežnar. Rad se spominja župnika Jožeta Vošnjaka, gorečega duhovnika z odprtim srcem za mladino z žilico uspešnega gledališkega režiserja. Spominja se dneva, ko ga je kap in je umrl. Nekaj ur prej je bil še v gozdu, kjer so domačini sekali les za streho cerkve. Cerkev je bila za Mihija Hafnerja vedno kot drugi dom in »vedno srčna zadeva«. Spominja se, kako je skrbel za dvanajst ministrantov in jih danes v Št. Janžu ni več. »Na vasi skoraj ni otrok,« pravi in skrbi ga tudi, »da bo v škofiji počasi premalo duhovnikov«. Želi si, da bi laiki v Cerkvi prevzeli še več odgovornosti, »takšni, kot so Tonč Rosenzopf-Jank in kakor je to Herman Kelich«. Ugotavlja, da imata ta dva že dosti dela, »ampak treba je najti še druge«. 

Mihiju Hafnerju, ki je bil v zadnjih letih večkrat v bolnišnici, je zaenkrat najpomembnejše zdravje. Hvaležen je ženi, da nanj »tako lepo gleda«, pa da ga vnuka Miran (2) in Neva (1) mnogokrat obiščeta. 

Igra je zaznamovala življenje mežnarja Mihija Hafnerja. Bila je to igra na nogometnih igriščih, njegovo več desetletno igranje na odru in sedaj tudi kar pogosta igra karte z ženo za mizo v kuhinji. Prizna: »Mojih zmag je vedno manj, a kljub temu uživam.«