Dobronamerne besede so Heleno Kralj opogumile, da se je odločila za poklic, ki si ga je vedno želela. Pod njenimi spret­nimi rokami pa dobivajo sakralne tekstilne dragocenosti spet prvotni sijaj. V zadnjih letih s skrbno roko pomaga ljudem v Ukrajini in Bosni.

Helena Kralj je odraščala na kmetiji v Grabljah, kjer je bilo v ospredju delo. Mlada Helena si je želela postati babica. Vendar za to v domači hiši ni bilo razumevanja. Poleti je delala na kmetiji, zimske mesece pa preživljala pri šolskih sestrah v Št. Rupertu, kjer so sestre v njej zbudile ljubezen do ročnega dela. Delo na vrtu, v kuhinji in v šivalni sobi je doživljala kot šolo za življenje. S. Vendelina jo je opogumila za poklic bolniške sestre in tako je Helena Kralj septembra leta 1962 opravila sprejemni izpit in bila sprejeta v šolo za bolniške sestre v Schwarzachu. Bolnišnico so vodile sestre usmiljenke in vsa dekleta, ki so se tam izobraževala, so postala »luizine sestre«. »Naša ustanoviteljica Louisa von Marilac je v Parizu in okoliških gradovih oskrbovala bolnike, zbirala sirote in skupaj z Vincencijem Pavelskim ustanovila redovno skupnost sester usmiljenk. Po njej nosimo bolniške sestre ime. Celo življenje živimo sestre po njenem naročilu – živeti lepo krščansko življenje in skrbeti za bolnike,« pripoveduje Helena Kralj, ki je vse svoje življenje posvečala bolnikom. 35 let je bila bolniška sestra, od teh največ v bolnišnici v Wolfsbergu. Ob nedeljah in praznikih je v službi oblekla »redovno obleko« – modro obleko z belim ovratnikom in brošo njihove ustanoviteljice in tako tudi na zunaj pokazala, da hoče na poseben način pomagati bolnikom. »Naše poslanstvo, čim bolje skrbeti za bolnike, smo sestre vedno uresničevale.« Ob praznikih je bolnike razveseljevala z majhnimi darili, novorojenčkom pa na materinski dan v rokico dala rožo, da jo je nato prejela mamica. Globoka vera in občutek, da je v vsakem bolniku videla trpečega Kristusa, sta ji pomagala, da je z lahkoto opravljala dela pri bolnikih. Že v času šolanja se je naučila, da je vsakemu bolniku dala v roke čudodelno svetinjo in prosila za zaupanje v božjo in Marijino pomoč. »Za to službo moraš imeti talent in srečo, da poslušaš bolnika, ga potolažiš in mu vliješ zaupanje v zdravnika, samega sebe in Boga,« je prepričana Helena Kralj, ki je poleg službe vedno v krogu znancev in prijateljev oskrbovala bolnike na domu. 

V vseh letih pa je bila prijateljsko povezana s šolskimi sestrami. V s. Gemi je našla zvesto spremljevalko in učiteljico, s katero sta ustvarili neštete mašne obleke, škofovske mitre in trikraljevske obleke ter krone. V tem času se je Helena Kralj naučila drobnega in natančnega šivanja, ki je še kako pomembno tedaj, ko je treba popraviti tekstilne sakralne dragocenosti. Čeprav je že nekaj let v pokoju, si Helena Kralj še danes zapolni svoj delavnik s šivanjem. Neštetim mašnim plaščem in cerkvenim prtom je dala prvotni sijaj. Najbolj vesela pa je, da se je naučila izdelovati trikraljevske krone. Ročno izdelane krone nosijo trije kralji na Salzburškem in Štajerskem prav tako kot na Koroškem. Veliko veselja so ji pripravili šmihelski trije kralji, ki so »z njenimi kronami« obiskali zveznega predsednika. 

V pokoju pa svoje roke posoja tudi pomoči potrebnim v Ukrajini in v Bosni. V lepo urejenem prostoru nekdanjega hleva zbira obleke, posteljnino in otroške igrače, ki skrbno zloženi v škatlah dosežejo ljudi v Ukrajini in Bosni. Za počitek pa se Helena Kralj usede za kuhinjsko mizo in napiše pesem. Takrat se njene misli sprehodijo okrog znancev, prijateljev in sorodnikov, ki jih spremlja v mislih in z molitvijo. 

Micka Opetnik