Tudi če je na kakšni prireditvi bolj v ozadju, pa je kljub temu vedno v središču. Ljudje se srečujejo s Hanzijem Ogrisom starejšim z velikim spoštovanjem, ker so to od njega, v katerikoli funkciji je bil, vedno doživljali. V sredo, 22. junija, bo spet v središču, ko bo prejel 10. Kugyjevo nagrado, ki je dodatno odlikovanje v vrsti že nad 32 odlikovanji. Med njimi so najvišja priznanja države Avstrije, dežele Koroške in tudi Republike Slovenije. In že samo ta tri odlikovanja povedo vse o odlikovancu: svoje življenjsko delo je opravil v dialogu za sožitje med obema narodoma v deželi in tudi v meddržavnem sodelovanju. 

V svojem življenju je Hanzi Ogris doživel v svoji vizionarskosti tudi marsikatero razočaranje, ki se je po daljšem času le izkazalo kot dobro premišljeno in pravilno. Eno tako razočaranje je doživel, ko je pred desetletji na svoji gostilni pri Miklavžu v Bilčovsu namestil trojezični napis: »Gasthof – gostišče – trattoria«. To je danes »nekaj tako samoumevnega«, ugotavlja in se spominja časa, ko je bil 20 let tudi župan v Bilčovsu. Takrat je samoumevno uspelo, na kar je še vedno vesel in ponosen: »V Bilčovsu smo bili prva občina, ki je ustanovila dvojezični otroški vrtec in to v konsenzu z vsemi v občinskem svetu zastopanimi strankami.« Uspelo pa je to tudi zaradi njegovega gesla za politično delo: »Ne v nasprotovanju, samo v dialogu je mogoče najti konstruktivne rešitve.« In v Bilčovsu tudi ni bilo težav glede dvojezičnih oznak in napisov za kraje že pred desetletji. Tudi lep zgled za ostale občine na Koroškem.

Sedaj, ko je »v zadnji tretjini svojega življenja,« kot to opiše 89-letni Hanzi Ogris, »vidi marsikaj bolj sproščeno in bolj z distanco«. Pozabil je tudi na marsikatero trdo besedo v zvezi z njegovim političnim delovanjem, ki jo je dobil tako s strani svojih socialističnih strankarskih kolegov v deželnem zboru - zaradi tega, ker je bil zanje preveč Slovenec, prav tako pa tudi s strani oseb iz narodne skupnosti, ki so mu očitali, da je preveč socialist. »Moje politično prepričanje je bila integracija v družbo, v kateri živimo in sodelovanje z drugače mislečimi.« 

Odločitev, da bo prejel Kugyjevo nagrado, komentira najprej s hudomušnostjo: »To je dokaz, da le ni bilo vse ,žlaht', kar sem delal«, takoj pa doda, da je ponosen, »da je moja pot lahko tudi smer za prihodnje.« Na pomoč pa pokliče tudi nekdanjega avstrijskega zveznega kanclerja Bruna Kreiskega, ki je dejal: »Pojma nimate, koliko pohvale prenesem!«

Poslušati, pogovarjati se, spoštovati vsakega, ki je toleranten in ne verjeti v prepir – to je tisto, kar odlikuje življenje Hanzija Ogrisa. Za Koroško si želi politiko, ki gre pot razumevanja ter da končno razume, da prepir ni recept za skupno življenje. In kaj svetuje človek v njegovih zrelih letih mlajšim ljudem okrog sebe? »Človek mora imeti občutek, da ni sam in vedno se mora ozirati na sočloveka in okolje. Tudi to je pomembno vedeti: kar si zamudil pri pridobivanju znanja med 20. in 30. letom življenja, tega ne moreš več nadoknaditi. Kot potrošnik moraš znati razsoditi, da ne kupuješ stvari, ki jih ne potrebuješ.«

Miklavževa gostilna in stanovanje Hanzija Ogrisa in njegove žene Katarine, ki je samo nekaj tednov mlajša od njega, sta zelo blizu stolpa farne cerkve v Bilčovsu. Tako beseda nanese po politiki tudi na vero. Hanzi Ogris: »Vera je za človeka nujno potrebna, saj daje potrebne smernice za uspelo življenje. Tudi zakonodaja temelji na vrednotah, ki jih ponuja vera.«

Hanzi Ogris je bil vse življenje političen človek, koroški Slovenec in »birt«, kakor v Bilčovsu pravijo gostilničarju. Doraščal je v težkih in politično razburkanih časih, ki so ga zelo oblikovali. Takole se jih spominja: »Kot otrok sem zaznal bližajočo se katastrofo nacionalsocialističnega režima, potem doživljal travmo pregnanstva in po osvoboditvi ponovne turbulence, ki so bile sad političnih iger zaveznikov, ki v začenjajoči se hladni vojni niso hoteli več biti zavezniki.«

Hanzi Ogris je doživel veliko diskriminacij in predsodkov do koroških Slovencev, a tudi razumevanje in tolerance ter upoštevanje s strani pripadnikov večine. »Življenje me je izučilo, da se je treba pogovarjati s sosedom in le v dialogu je mogoče doseči spremembe na boljše. Zato tudi nisem obupal in sem vedno iskal pozitivne plati življenja.« 

Vincenc Gotthardt