Prijazno postreže kupcem tako v slovenskem kakor v nemškem jeziku ter jim vešče svetuje pri izboru knjig in druge knjigarnine ponudbe. Odlikujejo ga zanimanje, ustrežljivost in predvsem končno zadovoljstvo kupcev.

Tako so predstavili pretekli četrtek, 4. junija, na Bledu na 13. Kongresu Društva slovenskih založnikov nagrajenca – slovenskega naj knjigotržca 2015 Hanzija Mlečnika. Nagrado je prevzel za vse, ki se trudijo v knjigarnah in na terenu.

Hanzija Mlečnika že od malih nog obdajajo knjige. V Selah na Kotu je imela Marta Velik knjižnico. »Tam sem prišel prvič v stik z bralno značko. Marta nas je spodbujala k branju in z njo smo brali Kekca ali Suhodolčanova dela,« pravi knjigotržec, ki je bil izbran za najboljšega knjigotržca leta 2015. Po šolanju na Slovenski gimnaziji se je Hanzi Mlečnik izučil za knjigotržca v knjigarni Naša knjiga in obiskoval šolo za knjigotržce v St. Pöltnu. Leta 1992 so razpisali mesto za dvojezičnega knjigotržca v Mohorjevi knjigarni, kjer je takoj dobil delo. »Moram se zahvaliti tudi Francu Kattnigu, da se je zavzel zame,« pravi Mlečnik, ki z dušo in telesom streže kupcem. Poleg rednega dela kot knjigotržec v knjigarni skrbi s sodelavci tudi za zanimive knjižne predstavitve, ki jih deloma vodi sam. Kot potujoča knjigarna pa postavlja knjižne police po šolah, kulturnih domovih in drugih prireditvah. V okviru knjigarnine stalnice »Rož, Podjuna, Zilja« vsako leto pripravi večjo prireditev v eni izmed naših treh dolin z literarnim branjem, razstavo in glasbeno spremljavo. Zelo pri srcu so mu tudi stiki do avtorjev in umetnikov, tako Mohorjeva knjigarna redno gosti branja in razstave. Prav tako Hanzija Mlečnika v poletnih mesecih najdemo na Novem trgu, kjer z drugimi celovškimi knjigarnami pripravlja veliki knjižni bolšji trg.

Knjiga je torej pomembna točka v življenju Hanzija Mlečnika. »Knjiga je zame pet sto let centralni inštrument različnih ved, za izobrazbo, umetnost, znanost, politiko, vero; knjiga je tudi za odmor, za dopust in sprostitev,« pravi o knjigah, ki jih tudi pridno zbira, saj ima doma veliko zbirko starejših izvodov. »Nikoli v svojem življenju še nisem vrgel proč kake knjige. Pred kratkim sem na cesti čakal znanca. Pospravil sem avto in hotel vreči v kontejner za papir nekaj papirnih kosov. Ko sem odprl pokrov, mi je zastal dih, saj je v njem bilo polno knjig,« pravi knjigi predan Hanzi Mlečnik. Seveda je vse knjige pobral in jih nesel domov. Knjiga je zanj nekaj osebnega, ima svoj vonj. »Všeč mi je, da ima knjiga zanimivo sprednjo stran, mikavno zadnjo stran in seveda močan hrbet, ki ju povezuje. Ima torej močno hrbtenico, kot jo potrebujemo vsi, saj z njo lažje obstojimo v življenju,« dodaja oče dveh otrok. Kot samohranilec se razdaja hčerki in sinu, ki jima posreduje tudi svojo ljubezen do knjige. Vsi trije, ki so zelo radi v naravi, hodijo v planine, živijo v Celovcu, konce tedna pa preživijo v Selah na Kotu, kjer imajo majhno kmečko hišo. »Veliko mi pomeni, da sta otroka povezana s selskim narečjem oz. slovenskim okoljem, v Selah jima bolj teče slovenski jezik kot v Celovcu,« pove 48-letni knjigotržec, ki se ukvarja tudi z umetnostjo. Kot samouk se je izpopolnjeval na raznih tečajih, imel je že nekaj razstav, najraje pa oblikuje z mladimi in starimi. V šolah je že imel nekaj projektov, posebej pri srcu pa mu je projekt Katoliške akcije Upaj si, pri katerem Mlečnik ustvarja z ostarelimi. 

Toda knjiga je zanj vseeno centralni element. »Najlepše je zame to, če zjutraj v knjigarno pridejo sveže knjige. Ko odprem folijo in je v rokah čisto sveža knjiga, ki diši po papirju in tisku.« In tako knjigo ima pred seboj. Čaka na trenutek, ko bo odprl novo knjigo o gradnji preprostih hiš v gozdu ameriškega avtorja, ki se je odločil, da bo dve leti preživel v naravi. Pa še nadaljnja ideja se rojeva v Mlečnikovi glavi. V Selah na Kotu pri Ožbavtu, kjer ima majhno kmečko hišo, bi rad odprl knjižnico, s svojimi knjigami, da bi se lahko vsak ustavil, segel po knjigah, listal v njih in si jo izposodil.