Z dušo in telesom je povezana s celovško faro

»Poskušam z življenjem posredovati vero,« na začetku razlaga Eva Ogris o svojem poklicu in svoji poklicanosti. Veroučiteljica je v Celovcu v Mohorjevi ljudski šoli in v Javni dvojezični šoli ter v ljudski šoli v Št. Jakobu. Eva Ogris je namreč zaključila izobrazbo za dvojezično ljudskošolsko učiteljico, hkrati pa na takratni Pedagoški akademiji še naredila izobrazbo za veroučiteljico. Z vero je Eva Ogris povezana od mladih nog.

Z dušo in telesom je Eva Ogris tesno povezana s celovško faro, ki je tako rekoč njen dom, saj tu vlada družinsko ozračje. Skrbi za ministrante, okoli 30 jih je, za mladinsko skupino pripravlja razne dejavnosti, glavno skrb pa namenja organiziranju miklavževanja in trikraljevski akciji. Enkrat na mesec pripravi družinsko mašo, ki jo imajo pri šolskih sestrah v Slovenskem pastoralnem centru. »Hvaležna sem patru Jožetu Andolšku, da nam vse omogoča in da je odprt do vsega, in tudi šolske sestre so odprte,« pravi Eva Ogris in poudarja, da je vsak dobrodošel v fari in lahko prispeva svoje. Da pa je njeno delo v fari tako nezapleteno, kakor pravi, za to je pomemben naslednji vidik. »Iz šole poznam vse otroke, ker jih učim pri verouku in jim posredujem vero, tako lahko tudi lažje vzpostavim veze, da jih pritegnem in tako dobro sodelujemo. Moram pa seveda posebej poudariti, da mi pomaga velik krog staršev, ki priskočijo na pomoč, kjer koli je potrebno. V zadnjih letih smo res zrasli v lepo enoto,« dodaja veroučiteljica Eva Ogris. Trikraljevska akcija je za slovensko faro v Celovcu še posebej pomembna. Eva Ogris je zbrala 69 oseb, pet odraslih sestavlja svojo skupino. 64 otrok sodeluje z veseljem in navdušenjem od drugega razreda naprej. Pet dni so trije kralji na poti, vsak dan tri do štiri skupine obiščejo do 300 domov v Celovcu. »Pri sestavljanju skupin moram upoštevati kar nekaj želja, kdo je na primer v počitnicah na voljo, kdo želi s kom peti in tudi spremljevalce moram najti,« Eva Ogris opisuje svoje delo. Tudi za kosilo mora biti poskrbljeno, in tako za vsako skupino kuhajo starši ministrantov. Evi Ogris pa je posebej pri srcu, da otroci radi sodelujejo: »Tudi vero pri verouku posredujem z zgledi. V šoli se ne učimo na primer samo zdrdrati deset božjih zapovedi, približam jih z zgledi in življenjskimi primeri.« Na prvem mestu je seveda motivacija. »Tudi za pastirsko igro za otroško polnočnico se otroci navdušujejo in prosijo za vlogo. Svoje delo vidim kot samo-umevnost. Spodbujam otroke, da radi pridejo k maši in sodelujejo.«

Pa še nekaj odlikuje Evo Ogris in kaže na njeno globoko vero. Bila je najmlajša mežnarica v Avstriji. V Bilčovsu je bila Urška Kassl- njen največji zgled. »Naredila je veliko za cerkev, ne da bi se s tem hvalila. Najbolj so me pritegnile svitne ob šestih zjutraj in ko nas je Urška pred poukom povabila na zajtrk. Zato sem se po njeni smrti odločila, da bom postala mežnarica. Pripravljala sem majniške pobožnosti, pokosila travo okoli župnišča, skrbela za vse. Najprej me je do cerkve vozil oče, ko sem bila stara 16 let, pa sem se do cerkve pripeljala kar s traktorjem, ker še nisem imela vozniškega izpita,« pravi Eva Ogris. V Bilčovsu je bila mežnarica do poroke leta 2001. Sedaj živi z možem Tomijem in sinom Florianom v Kotmari vasi na kmetiji, kjer je prav tako z vso dušo in telesom kmetica. Tudi mož in sin sodelujeta v celovški fari, kjer Eva Ogris tudi orgla, saj je opravila orglarski tečaj. Po prvi nedeljski maši v Kotmari vasi se hitro zapelje v Celovec k drugi maši. Po pouku in zvečer pa skrbi za živino in dela na polju. »Delo na polju, to je to, kar mi daje energijo,« pravi in doda »škoda, da ima dan samo 24 ur.«   

Gabi Frank