Etnologinja na Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, ki je letos praznovala 50-letnico, je prve korake na svoji poklicni poti naredila že v otroštvu, ko je razvila ljubezen do ročnih del in preučevanja atlasa. Vendar študija etnologije takrat še ni načrtovala, saj je v gimnazijskih letih sanjala, da bi postala – frizerka.

Uši Sereinig je odraščala Na Logu, majhnem zaselku na Reki pri Št. Jakobu. Ko je jeseni leta 1972 začela hoditi v ljudsko šolo, so pri pouku otroke iz slovenskih družin poučevali ločeno od nemško govorečih. Uši je skupaj z drugimi slovenskimi otroki imela dvojezični pouk. Spominja se, kako ji je mati doma ukazovala, da mora na vsak način dvigniti roko, če bodo še enkrat vprašali, kdo je prijavljen k dvojezičnemu pouku. »Imam v spominu, da je bilo to potem javno, na šolskem dvorišču. To takrat v tem ozračju nikar ni bilo prijetno.« Iz šolskih dni hrani tudi lepe spomine. »Imela sem veliko srečo, da sta me poučevala prijazna učiteljica in učitelj, ki sta slovenske otroke imela rada, kar pa v politično vročih časih sedemdesetih let sploh ni bilo samoumevno.«

V Slovensko gimnazijo v Celovcu so jo starši vpisali iz bolj ali manj političnih razlogov, kajti v domači župniji so spodbujali starše, da bi otroke poslali v slovensko šolo. K njihovi odločitvi je prispevalo tudi dejstvo, da je bilo v njenem letniku veliko Šentjakobčanov. 

»V gimnazijskih letih sem od predmetov najraje imela ročno delo in zemljepis. Ure in ure sem sedela pri kartah in sanjala o potovanjih v eksotične dežele.« Prav zamisel, da bi potovala in odkrivala tuje dežele, jo je spodbudila, da je na dunajski univerzi poleg slavistike vpisala študij neevropske etnologije. Vendar je sanje o potovanjih kmalu opustila. »Ideja, da bi potovala in spoznavala kraje, se je po določenem času razblinila. Takrat se namreč ni potovalo. Študij sem pa kljub temu zaključila.«

Ko se je vrnila na Koroško, ji je Inštitut Urban Jarnik ponudil prvi projekt. Šlo je za raziskavo otroških iger na Zilji, v Rožu in Podjuni. »Največji vtis name je zagotovo pustila Ziljska dolina. Zdelo se mi je, kot da bi prišla v drugi svet. Najbolj me je presenetilo ziljsko narečje. Bilo je to prvič, da nisem razumela slovenščine.« V tem času je sodelovala tudi pri projektu Tako smo živeli, ki ga je izvajala Marija Makarovič o življenjepisih koroških Slovencev. 

Uši Sereinig se je po zaključkui teh projektov posvetila nadaljnjemu popisovanju kulturne dediščine koroških Slovencev, izpeljala je tudi nekaj evropskih projektov. V posebej lepem spominu ji je ostal projekt Biseri naše kulturne krajine, v katerem je popisovala znamenja in manjše kulturne spomenike na Koroškem in v Sloveniji. »V sklopu tega projekta je prvič prišlo do stika med slovenskimi in koroškimi nemškimi ustanovami. Sicer se je sodelovanje izkazalo kot zelo uspešno. Na koncu smo rezultate projekta združili na istoimenski spletni strani.«

V zadnjih letih se je ukvarjala s pripravo zbirke ljudskih pesmi z Zilje iz zapuščine Lajka Milisavljeviča, pripravo radiške pesmarice ter oblikovanjem vodnika po Zilji. V prihodnosti pa želi uresničiti še nekaj zamisli predsednika inštituta Nužeja Tolmajerja. 

»Vse projekte, ki smo jih naredili, bi morali nadaljevati. To tudi delamo, kakor zmoremo, vendar nam preprosto manjka praktikantov, ki bi te projekte prevzeli. V prihodnosti si zato želim, da bi imeli več mladih ljudi in tudi bili v finančni situaciji, da bi nadaljevali projekte in ohranjali kulturno dediščino naših krajev.«

Nasmejana in odprta, Uši Sereinig z veseljem odkrije tudi nekaj svojih konjičkov. »Zelo rada kuham in eksperimentiram z jedmi. Sicer pa bi, če bi imela več časa, tudi rada potovala. Ljubim plavanje, morje in mesteca, kjer je vse polno življenja in dogajanj. Letos sem uživala na dopustu na Istri, kjer sva z možem obiskala Rovinj. Upam, da bom Istro v naslednjih letih še bolje spoznala.« Mi pa upamo na razglednico!

Ema Gračner