Organisation / Organizacija

Nedelja

Erika Wrolich praznuje

»Če bi mi kdo rekel, da naj Jepo prestavim …«

Erika Wrolich je pred kratkim praznovala svojo 60-letnico. Pravi, da se je že malo nalezla miline starosti, postala pa je tudi nekoliko bolj potrpežljiva in prizanesljiva.

Wrika Wrolich (© Foto: privat)
Wrika Wrolich (© Foto: privat)

Ko so ji za rojstni dan čestitali tamburaši, ki jih sedaj vodi že 38 let, jih je opozorila: »Človek mora vztrajati tudi takrat, ko ne gre dobro in postaja občutek, da bo vse spodletelo, vedno močnejši. Če imaš dosti potrpljenja, najde vsaka stvar svoje nadaljevanje. Vedeti je treba, da negativne faze lahko trajajo dlje časa, a nikdar večno.«

Pa ostanimo pri tamburaših, o katerih pravi, da so zanjo kot njen otrok. »Z njimi sem začela, ko so se mi rodili prvi trije otroci. Zanje imam še danes skrb in se čutim zanje tudi odgovorna.« Lipa zelenela je, je tista pesem, s katero povezuje največ spominov s tamburaši. Ta pričuje o človeškem živ-ljenju: tu je rast in je umiranje in ponovna rast. Ponovna rast tamburašev bo vidna jeseni, na predstavitvi nove zgoščenke. Ta bo pokazala nov višek v kakovosti, »ker se počutimo kot ena velika družina«. Ker je Erika Wrolich vedela, da tamburaši zmorejo še več, so sprejeli nove izzive.  V zadnjih dveh letih je tamburaški orkester napredoval: več glasov, novi instrumenti, še zahtevnejša literatura in spoznanje »doživela sem, kako so pripravljeni dati od sebe še več in postali so še boljši.« 

 

Na kar je Erika Wrolich v življenju najbolj ponosna, je, da nikkar ni obupala. Da poje pri cerkvenem zboru že 41 let in vodi 38 let tamburaše, na to ni ponosna, ker tu »gre za talente, za katere si človek tudi odgovoren, predvsem tudi zaradi tega, ker kot Sovenci s tem ohranjamo našo kulturo«. Delo na kulturnem področju zahteva sicer veliko moči in vztrajnosti, vrne  pa  nepopisno zadovoljstvo. 

V življenju Erike Wrolich in njene družine nista bili na prvem mestu le kulturno ustvarjanje, zadovoljstvo nad doseženim, ampak so bili tudi trenutki največje žalosti. Ali je v takih trenutkih vera v pomoč? Erika Wrolich: »Vera seveda pomaga, ampak v taki situaciji, kot jo je doživela naša družina, postaviš seveda Boga in vero pod velik vprašaj. Tisto predanost in prazaupanje v Boga nekako izgubiš in si ga moraš potem korak za korakom spet pridobiti. Tiste naivne vere, ki sem jo svojčas imela, da bo Bog že pomagal, če le dovolj prosim, te nimam več. Meni je bolj kot vera pomagalo delo. Bolj sem bila žalostna in potrta, bolj sem se predajala delu. Tudi če bi kdo prišel in rekel, da naj prestavim Jepo, bi se tudi tega lotila, samo da me žalost in obup ne premagata.« V življenju Erike Wrolich je vera pomemben temelj. Korak za korakom se je veri spet približala. Vsak dan, preden zaspi, prosi Boga: »Drži nas vse v svoji dobri roki«. Isto stori zjutraj. Razmišlja tudi o Cerk-vi in si od nje želi, da za svoje znamenje ne bi imela križa, temveč velikonočno alelujo. 

 

Erika Wrolich je po rojstvu dvojčic začela pisati otroške pesmi. Nato je sledilo obdobje petja v tercetu, za katerega je skladala pesmi na lastna besedila o domači cerkvi in domačem kraju. Želi si, da bi kdo troglasno zapisanim melodijam dodal še četrti glas in bi kdaj zazvenele tudi v loški in rutarski cerkvi. 

Koroška ima dve podobi. Ena je politična. »Želim si, da bi se javna Koroška še bolj odprla do slovenske narodne skup-nosti«. Druga pa je Koroška kot pokrajina. »Kar zadeva naravo, ni lepšega kotička na svetu, kot je naša Koroška. Če pomislim na Poden pod Vrtačo, kjer sem se rodila, ali pa če stojim na Osojščici ali na Višarjah in gledam po celi Koroški in si mislim, tu sem jaz doma, sem srečna. To je moja domovina!« Eriko Wrolich zaposluje tudi dogajanje po svetu. Najbolj jo trenutno boli umiranje beguncev na Sredozemskem morju. Sprašuje se, ali si človek zasluži ime človek. »Lahko nas je sram,« pravi. 

 

Erika Wrolich je kot v kamen vklesano ime kulturne delavke slovenske narod-ne skupnosti. Moti jo vsako  avtoritarno obnašanje,  zadovoljna  je, ker kaže slovenska narodna skupnost simpatično sliko s svojim neutrudnim delom in kulturno vitalnostjo na vseh področjih in si želi, »da bi sosed odprtega srca cenil naš trud za jezik in našo pesem«. 

 

Vincenc Gotthardt