Če rad delaš, zmoreš veliko

»Verni starši, verna družina – to je zagotovo vplivalo na to, da sem postal duhovnik,« spregovori Leopold Silan, ki je bil posvečen 2. julija 1961, na dan goda svoje mame. Že po posvečenju je začel pomagati v Grabštanju. Od leta 1962 do 1965 je deloval kot kaplan v Velikovcu. »Ogromno dela je bilo,« se spominja Silan, pri delavski mladini je sodelovalo 50 mladih. Poleg tega je poučeval tudi verouk, 18 ur na teden. Nato je eno leto služboval v Št. Vidu ob Glini, od leta 1966 do 1970 pa na Kostanjah. »Tam so še živeli moški in ženske, ki so svoj čas v slovenskem jeziku igrali Drabosnjakovo igro o Kristusovem trpljenju – Pasijon. To zanje ni bilo gledališče, temveč globoka verska stvar, pred tem so šli k spovedi in obhajilu, nato so igrali,« je še živ spomin na farno občestvo na Kostanjah, od koder ga je duhovniška pot vodila v Pokrče in Šmihel, kjer je kot župnik deloval kar 34 let, od 1970 do 2004 in kjer je skrbel za dušnopastirsko delo v obeh župnijah, v štirih podružnicah in v ljudski šoli še poučeval verouk. Še zdaj pa pomaga dekanu Antonu Opetniku v Dolini. »Če rad delaš in če imaš ljudi rad, zmoreš več, kot bi si mislil,« razmišlja Leopold Silan, ki je poleg oznanjevanja vere skrbel tudi za mnoge gradnje. »Vse te zidave so povezane s potrebami. Poslopja cerkva je bilo treba vzdrževati, olepšati. Potrebe farnega občestva pa so bila, da so tudi zunaj cerkve prostori za vse generacije,« pove Silan, ki je v Pokrčah leta 1988 sezidal otroški vrtec. 

»Ko sem bil v Dolini, je bila že nujna obnova Marijine romarske cerkve. Skupaj s pokrškim farnim svetom smo se odločili, da bi ta cerkev postala avtocestna cerkev, ker se je v teh letih 1999/2000 končala gradnja avtoceste v tem okraju. Cerkev je 7. maja 2000 blagoslovil škof Egon Kapellari,« razlaga Leopold Silan in doda, da je bil optimističen glede obnove. Tudi škofa je zelo veselilo, da so cerkev dostojno obnovili, saj je to romarska cerkev. 

Leopold Silan je uradno šel v pokoj leta 2004, a še opravlja službo v romarski avtocestni cerkvi v Dolini, skrbi za dušnopastrisko delo v bolnišnici elizabetink v Celovcu in je odgovoren za slovenske romarje na Gospe Sveti. Morda je gospod Silan tako mladosten prav zaradi tega, ker tudi v pokoju ne počiva. 80-letnico, ki jo slavi 27. novembra, je v Dolini praznoval že poleti. »Bilo je lepo praznovanje, prišlo je okoli 500 ljudi, teden dni prej in teden dni kasneje je deževalo, tista nedelja pa je bila lepa,« se spominja Silan, ki veliko razmišlja o tem, kaj lahko storimo verniki ob mnogih vprašanjih v današnjem svetu. 

»Živimo v pluralistični družbi, veliko je različnih mnenj. Verniki zdaj smo v podobnem položaju, kot so bili prvotni verniki, o čemer je pisal Diognet okoli leta 200 po Kristusu. Z našim prepričanjem smo lahko sol za življenje v tem svetu, smo duša sveta,« tako za prihodnost razmišlja Leopold Silan in dodaja, da je s tem povezano naše veselje, saj smo poklicani od dobrega Boga in tudi papež Frančišek nam pravi, da se smemo veseliti, ker imamo najpomebnejše oznanilo za življenje. »Nismo brez upanja za prihodnost,« poudarja Leopold Silan, ki je ob 50-letnici duhovništva leta 2011 pri Mohorjevi izdal knjigo Glaube, Hoffnung, Liebe (Vera, upanje, ljubezen). 

S hvaležnostjo se spominja svoje sestre Nežke, ki v letih 1966 do 2011 ni bila samo kuharica, ampak je bila zelo priljubljena in priznana med ljudmi, zelo prepričana v veri, zato so radi hodili k njej na pogovor. 

Obilo zdravja in božjega blagoslova, msgr. Leopold Silan, ob vašem 80. rojstnem dnevu! 

Mateja Rihter