Organisation / Organizacija

Nedelja

Dati besedo tistim, ki je nimajo

Oseba v žarišču: Sabina Zwitter-Grilc

»Nam novinarjem ni treba spreminjati sveta, treba se je samo zavzemati za tiste, ki nimajo besede. To je naš poklic in nič drugega.« (© Foto: privat)
»Nam novinarjem ni treba spreminjati sveta, treba se je samo zavzemati za tiste, ki nimajo besede. To je naš poklic in nič drugega.« (© Foto: privat)

Južna Tirolska je njena sanjska dežela, pravi režiserka Sabina Zwitter-Grilc. »Biti tam manjšinec, funkcionira,« pravi. Iz te sanjske dežele prihaja tudi Klaus Gatterer, dolgolet-ni urednik filmskih prispevkov ORF, v središču katerih so bile teme, ki se jim je treba približati s posebno mero tankočutnosti. Sabina ZwitterGrilc je ena teh oseb z zadovoljivo mero tankočutnosti. V središču njenih filmov so manjšine in so rane preteklosti. Za film »Sence sramote« je bila sedaj odlikovana z nagrado Klausa Gattererja. To nagrado podeljujejo za socialno zavzeto novinarstvo. 

Na vprašanje, kaj ji pomeni nagrada, takoj pove, da je to nagrada za več oseb. »Sam filma ne moreš narediti«. Omenja svoja dva brata Marca in Martina, ki sta snemala, omenja Marjana Štikra za režijo, Tonča Fei-niga za glasbo in Valentina Čertova za montažo. Da je prejela nagrado, ki je poimenovana po Klausu Gattererju, jo veseli, saj je »Gatterer moj zgled«. Več njegovih filmov je analizirala in nato ugotovila, »to je novinarstvo, kakršnega si predstav-ljam«. 

In kakšno je to novinarstvo? Sabina Zwitter-Grilc: »To novinarsko delo je objektivno. Objektiven si tedaj, če daš besedo tistim, ki so zatirani. Te osebe lahko šele takrat doživijo enakopravnost v družbi. To je delal Gatterer vse življenje. Svoj poklic ljubim zato, ker imam možnost dati šibkim, zatiranim manjšinam in predvsem ljudem na robu glas in lahko pokažem, kje so njihove kreposti, kakšni so njihovi problemi.«

Film »Sence sramote« je Sabina ZwitterGrilc predstavila na Koroškem, v Avstriji in predvajali so ga na ORF-u. Najgloblji vtis je film, v katerem tri generacije spregovorijo tudi o izseljevanju, zapustil med gledalci, ki so ga videli na župnijskem skednju na Bistrici na Zilji. Toliko prizadetosti film najbrž ni povzročil ne prej ne pozneje. Po filmu so ljudje odhajali skoraj molče. Nekateri so za stvari slišali prvič, drugi so bili tisti, o katerih je film govoril. Film je pokazal na rane, ki še niso zaceljene. To, kar je bilo pokazano v filmu, je bilo to, kar se je zgodilo tudi v okolici Bistrice na Zilji. Zdaj je bilo treba o tem spregovoriti. To je povzročil film. »S filmom nam je uspelo opozoriti na rane ter da ljudje skušajo najti besede, da lahko o teh ranah spregovorijo. Žrtvam se je treba opravičiti, šele potem je mogoč dialog. Šele ko se to zgodi, je mogoče storiti korak naprej. O tem govori film in mislim, da to ljudem dobro dé in to ljudje sprejmejo.«

Film je sedaj star že nekaj časa in Sabina Zwitter-Grilc na njem, tudi če bi ga posnela danes, ne bi spremenila prav nič. »Ta film se ne stara. Treba se je opravičiti. Ta korak je treba storiti. Film sicer opisuje nekaj, kar se je zgodilo v zgodovini, toda film opozarja hkrati na krivice, ki se dogajajo Romom v Evropi danes.«

Trenutno vodi Sabina Zwitter-Grilc projekt »Šola za življenje«. Sodelujeta 3. razred Slovenske gimnazije in 3. razred gimnazije Neustiftgasse na Dunaju. In kako naj bi bilo drugače: ta ogromni projekt bo predstavljen v filmu, sliki in besedi. Če nima kakega projekta in ne načrtuje novih filmov, potem je čas posvečen »mojima dečvama in mojemu možu«, pa tudi lutkam, saj obhajajo Lutke mladje letos 40-letnico. 

 

  • Nagrado Klausa Gattererja bo Sabina Zwitter-Grilc prejela 20. junija v Brunecku na Južnem Tirolskem iz rok deželnega glavarja Arna Kompatscherja. 

 

Zelo jasen je njen odgovor na vprašanje, ali lahko spremenijo novinarji svet? »Nam novinarjem ni treba spreminjati sveta, treba se je samo zavzemati za tiste, ki nimajo besede. To je naš poklic in nič drugega.«