Na hiši v Celovcu, kjer ima svojo odvetniško pisarno, je napisal: advokat. Vsakdo na Koroškem razume, da gre za odvetnika. Franci Serajnik ve, kakšno izpovedno moč ima lahko ena sama beseda. Ve pa tudi, kako se je treba včasih boriti za vsako besedo. 

Skupaj z advokatom Seppom Bruggerjem je po pravni poti izboril slovenski besedi domovinsko pravico v Celovcu za učenke in učence v ljudski šoli. Ustanovljena je bila javna dvojezična ljudska šola. 

Nekaj let sedaj Franci Serajnik že spremlja kot predsednik Volbankove ustanove podelitve nagrad za najboljše prispevke na natečaju Pisana promlad. In tudi tukaj je bilo na začetku iskanje prave besede za ta natečaj. Iz pomladi je nastala promlad in ker gre za pisanje včasih prvih ter tudi dobrih in umetniško dovršenih stavkov, se je promladi pridružila še beseda pisana. Torej Pisana promlad. Nastala je nova besedna zveza in kdor jo sliši, ta ve, tu gre za vsakoletno zbirko nekaj sto besedil, ki so jih v slovenščini napisali šolarji v ljudskih šolah, na dvojezičnih višjih izobraževalnih ustanovah in na gimnazijah, kjer se na Koroškem poučuje slovenska beseda. Nekateri sodelujejo tudi še kot študenti.

Franci Serajnik nameni na vsaki podelitvi nagrad natečaja pisanja Pisana promlad mladim v velikem javnem studiu ORF v Celovcu nekaj besed. Še vsakič je poudaril, da so s svojim sodelovanjem zbranim poklonili »precej več kot samo besedila za trenutek proslave«. Na eni teh proslav je v dvorano poslal tudi naslednje stavke: »Spomnimo se skupne izkušnje, čudeža prve zapisane besede, ko smo iz nekaj naučenih znakov ali črt prvič znali sestaviti in prebrati besede, kot so roža, metulj ali jagoda, čebela, lastovka, smreka, travnik. Besede so dobivale obliko, barvo, vonj ali celo zvok, pa čeprav so bile samo napisane. Komu pa se ne dogaja kdaj pa kdaj, da ga napisane besede ganejo ali dražijo, ogrejejo ali ohladijo, zbujajo, uspavajo ali blažijo.«

Kot predsedniku Volbankove ustanove mu gre pri tem razpisu predvsem za to, da sodelujoči ob pisanju začutijo veselje pri ustvarjanju slovenskih besedil. Da pri natečaju vsako leto sodeluje vedno več mladih, ga veseli, ker »to kaže tudi na zavzeto sodelovanje učiteljic in učiteljev, ki na Koroškem poučujejo slovenski jezik.« Pisana Promlad želi nagovoriti vse mlade, da začnejo slovensko besedo uporabljati tudi v pisni obliki. Cilj je priti do vseh na dvojezičnem ozemlju, ki se učijo slovenskega jezika. Letos so šli še korak dalje in razpisali nagrado za take, ki slovenščine nimajo kot učnega jezika. 

Še nekaj je pomembno Franciju Serajniku glede razpisa Pisane Promladi: »Nihče naj nima strahu pri pisanju napraviti kakšno napako. Napake se dajo popraviti, zanimive zgodbe ostanejo.«

Jezik je tudi v središču poklica odvetnika Serajnika. Znanje jezikov - v njegovi pisarni so vsaj štirje - mu pomaga pri delu tudi preko meja. Izbran in natančen jezik pomaga pri ustvarjanju mnenja pri sodnikih, v politiki in v javnosti. Tudi pri zakonih je tako. Zakonodajalec v besedah zapiše, kaj je prav in kaj ne. Ker se čas spreminja, je treba besede zakonov interpretirati. Ko pa interpretacija ni več možna, je treba sprejeti nov zakon, ki je prav tako vlit v besede. 

Slovenski jezik je Franciju Serajniku najbližji jezik. Zato v tem jeziku najraje kaj zapoje ali pa tudi kakšno besedo zapiše. »Pri pisanju mi ne gre za objavljanje in za vrhunsko pesništvo, temveč bolj za stik z jezikom in tako za jasnejši stik s samim seboj.« Nekje med naslednjimi besedami je ostalo v zraku sporočilo »in če potem znam kako svojo pesem tudi zapeti, tem bolje«. Gre tu ob pesnjenju tudi še za skladanje? Da je Franci Serajnik kdaj vzel v roke tudi čopič, niti ne taji. Dober občutek za barve ima vsekakor. Pa še nasvet: izbrane literarne besede je mogoče tudi objaviti. Morda v slovenski koroški literarni reviji Rastje.

Vincenc Gotthardt