Antonija Ressmann ne pravi: »Eden od mojih temeljev življenja je vera,« temveč pripoveduje, kako je kot otrok začela odkrivati vero kot enega izmed svojih temeljev, na katerega je postavila tudi svoj poklic.

Kot veroučiteljica ve, da otroci lahko Boga odkrijejo samo, če jim ga kdo pomaga odkrivati, »ter da začutijo veselje ob tem«. Pri tem pa je dobro, če jim ostanejo za poznejše življenje kakšne slike ali zgodbe. 

Tudi sama se rada spominja slik iz svojega otroštva. Ko je bila še majhen otrok, jo je dedej vedno jemal s seboj v domačo cerkev na Pečnici. Tam je začutila posebnost tega prostora in ko je prišel v župnijo novi župnik Jurij Buch, je začela tudi ministrirati. Posebej se spominja, kako je župnik Jurij Buch preživel mnogo časa z ministranti. »Z njim smo se mnogo igrali in ga doživeli kot enega izmed nas.« Iz te navezanosti na sodelovanje pri nedeljskih mašah in veselje pri tem delu je nastalo več, kot le ministriranje. Ko je bila prestara za ministriranje, je pač prevzela ministrantsko skupino, počasi pa je »bila želja, delati tudi poklicno za Cerkev, vedno močnejša«. Kar kmalu se je znašla na Dunaju, kjer se je pripravljala na službo pastoralne asistentke. To službo je opravljala potem v Dobrli vasi, v Št. Lenartu in na Brnci. Ker je imela vedno opravka z otroki, misel na izobrazbo za veroučiteljico ni bila daleč. Tudi to željo si je uresničila. Danes je veroučiteljica v Straji vasi in je prepričana bolj kot kadarkoli: »Verouk more biti uspešen le, če je povezan z domačo faro.« Verskih vsebin se je mogoče naučiti le v povezavi s prakso. Ta se dogaja pri liturgiji in je pomembno, da so otroci v njo tudi vključeni. V Gorjanah in na Bistrici na Zilji imajo družinske maše in zelo »pomembno je, da imajo otroci v liturgiji svoje mesto ali s petjem ali drugačnim sodelovanjem.« Seveda je pomembno, da je med njimi tudi veroučiteljica, ki je že v šoli lahko most do župnika in domače fare. Zato je Antonija Ressmann vesela, da učence in učenke v razredu obišče tudi župnik Stanko Trap in »ga tako lahko doživijo kot osebo, ki je ne vidijo le za oltarjem«. To jim ostane v spominu in je del zgodbe vsakega posameznika o veri in cerkvi. 

Druga zgodba Antonije Ressmann je njeno zanesljivo vodstvo Otroške skupine Jepca. Sama se vidi »le kot eno od odgovornih«. Pri otroški skupini gre za drugo vrednoto, to je ohranjanje domačega slovenskega jezika. Doma so za mizo molili v slovenskem jeziku, čeprav njen oče tega jezika ni znal. Slovenski jezik je slišala v cerkvi in od svojega dedeja, za svoje delo se ga je naučila na raznih tečajih in seminarjih doma in v Sloveniji. Prav zaradi tega je za njo tako pomembna Otroška skupina Jepca, v kateri imajo otroci poleg veselja do petja tudi dodatno možnost pogovora v slovenskem jeziku. »Vedno bolj opažam, kako pomembno je, da se doma govori slovensko ter da obstajajo možnosti, kjer je to tudi še mogoče.« Pa še nekaj ji je zelo pomembno in tega se je naučila pri otrocih: »Ti se ne sprašujejo, ali je vsak stavek slovnično pravilen, ti jezik enostavno z veseljem sproščeno in z navdušenjem govorijo.«

Nadaljnja zgodba v Antonijinih postajah, kam s prostim časom, je pevska skupina Akzent. Tudi tu je že dolga leta stalna pevka. Rada poje in ceni dobro ozračje med pevkami in pevci. Pa še eno prednost imajo vaje in petje v tej skupini, tu sodeluje tudi njen mož »in je to tudi del najinega skupnega časa«. Nekaj skupnega časa ji primanjkuje tudi, ker se ne odreka delu v Slovenskem kulturnem društvu Jepa-Baško jezero. 

Ob vsem tem sta za njo najpomembnejša družina in poklic. »Veliko več ne gre,« pravi in si želi imeti malo več časa za branje in za hojo v gore. V središču njenega življenja je družina z možem Markom s sinovi Jakobom, Simonom in Tobiasom. Živi pri Pečniku na Pečnici, skupaj s stricem in teto pod skupno streho. Pravi, da marsičesa ne bi mogla postoriti na fari, v šoli, pri Jepci, pri Akzentu in v društvu »če teta ne bi pazila na otroke«. 

»Biti zakoreninjen in hkrati dvigati roke proti nebu,« je življenjsko geslo Antonije Ressmann, ki je te dni praznovala svojo 40-letnico. Za svet si želi več miru in človečnosti, za domači kraj pa rahlo upa na še kakšno dodatno pridno roko v fari in v društvu. Pri tem delu vedno še kdo manjka.