Organisation / Organizacija

Nedelja

Ana Janesch obhaja svojo 70-letnico

Mežnarsko službo je podedovala

Ana Janesch – mežnarica z vsem srcem (© Foto: nedelja)
Ana Janesch – mežnarica z vsem srcem (© Foto: nedelja)

Z domačim krajem je ostala tesno povezana. Drugače to tudi ne bi šlo, saj je pred desetimi leti dokončno prevzela službo mežnarice v domači fari Apače. Kaj jo čaka, je vedela že prej, ko je pomagala pri mežnarskem delu svoji mami, ki je to delo opravljala 55 let, njen stari oče pa 45 let. »To delo sem podedovala,« pravi in se spominja, kako jo je župnik Jože Andolšek za njen 60. rojstni dan predstavil zbranim faranom kot novo mežnarico. To je bilo pred desetimi letii. Prav v preteklih dneh si je vzela nekaj časa za svoj osebni življenjski jubilej: Anica, kakor jo mnogi kličejo, je praznovala svoj 70. rojstni dan. 

Za spoznavanje mežnarske službe je imela dosti priložnosti. Že kot otrok je videla, kako njena družina ni obiskovala le svetih maš, ampak je bila v cerkvi tudi med tednom. Treba je bilo čistiti, okrastiti oltarje z rožami in biti nekaj časa pred svetimi mašami v cerkvi, obleči duhovnika … Kar kmalu se je sama znašla med temi, ki so prijeli za delo v cerkvi in to ji je postala srčna zadeva. Mama ji je ključ za cerkev želela izročiti samo dan potem, ko se je po 40 letih upokojila kot sodelavka slovenskega sporeda ORF. Takrat ji je rekla: »Mama, lepo te prosim, ne še zdaj!« Pa je mama malo počakala in ji ključ izročila pozneje za delo, ki ga Ana Janesch opravlja z »velikim veseljem in Bogu v čast«. 

Mežnarska služba pa ji ni pomembna samo v domači fari, temveč to službo opravlja tudi v škofijskem okviru. V združenju koroških mežnarjev opravlja službo podpredsednice in na vprašanje, kaj je trenutno v njenem središču življenja, pravi, da je to »biti mežnarica«. O mežnaricah in mežnarjih pravi, da »fare skupaj držijo«. Zelo pa je v domači fari hvaležna za pomoč, ki je je deležna pri svojem delu. Ker na svojem vrtu poleti nima zadosti rož, ji priskočita na pomoč družina Smrtnik in Mira Jagoutz. Tudi na Magdaleno Wutte se lahko vedno zanese.

Posebej vesela je bila ob svoji 70-letnici darila, ki ji ga je prinesel šef koroških mežnarjev Flori Juch. Poklonil ji je tri stare dragocene rožne vence iz nekdanjega dominikanskega samostana v Brežah. In tako smo pri veliki ljubezni Ane Janesch, pri zbiranju starih rožnih vencev. Ko je obiskala svojo sestro v Feldkirchu, je v baziliki v Rankweilu videla v vitrini stare dragocene rožne vence. Takrat si je rekla: »Tudi jaz želim imeti nekaj takih rožnih vencev.« Ko se je upokojila, je pogledala na splet in tam našla nekaj starih in dragocenih rožnih vencev. Na koncu jih je pokupila 40 in s tem začela z zbiranjem rožnih vencev, ki so stari tudi do več ko 200 let. Trenutno je zbirka narasla na 100 rožnih vencev, ki se vsi zbirajo okrog starega lesenega ohišja za uro. Pa tudi v vsaki torbici ima po enega, če gre iz hiše. Pripoveduje tudi, kako je dala duhovniku blagoslovit tri stare rožne vence – »Enega sem našla, drugega sem kupila, tretjega sem dobila poklonjenega!« – in jo je ta vprašal: »Ali rožni venec tudi molite?« Odgovorila je: »Seveda, ampak ne vse hkrati!«

Zbiranje je strast. Ana Janesch to najbolje ve. In tako ni ostalo le pri zbiranju rožnih vencev, ostalo pa je pri sakralnih predmetih. Odkar je v kupljeni stari hiši, ob hiši njene mame, našla za streho star in dragocen škropilnik ter se v njega zaljubila, je teh postajalo vedno več in se jih je do danes nabralo 300. Največ jih visi na eni od sten hiše v Apačah. In niso povsod za okras. V veži in v dnevni sobi je v njih tudi blagoslovljena voda, »brez katere škropilnik ni popoln«.

Ameriko, Grčijo in mnoge kraje sveta je s svojim možem že videla. Zdaj najraje uživa v miru doma. »Več ne potrebujem in tudi cerkev imam v bližini.« Spominja se romanj z mamo in očetom v razna koroška Marijina svetišča ter na Brezje. Med najlepše spomine štejejo trenutki, ko je družina z očetom in mamo sedela za mizo, se pogovarjala ali tudi molila. Posebej ponosna pa je na majhno kapelico, ki jo je zgradila na meji med svojo hišo in hišo, v kateri je stanovala njena mama, ki je umrla pred osmimi leti, in ji je dala na pot to, kar je tudi za njo pomembno: dobri odnosi v družini in vera. To je sreča za Ano Janesch in seveda tudi zdravje. 

 

Vincenc Gotthardt